Spoštovani gospod župnik Alojzij Golob, kakšni so vaši spomini na začetke Godbe Dobrova-Polhov Gradec, ki ste ji takrat tako velikodušno odprli vrata in ji še vedno nudite župnijske prostore?

Z godbo sem se ukvarjal že na prejšnji župniji na Homcu, vendar pa tam nisem mogel vzpostaviti takšnih stikov z laiki. Za dobro sodelovanje je namreč potreben nekdo, ki ima dobro voljo in odprto srce za takšno novo skupnost v župniji. To pa sem našel prav pri Borutu Dolinarju na Dobrovi. Pokazal je željo po ustanovitvi godbe, saj je bil že njegov dedek godbenik. Jaz sem v tem videl priložnost za to, da bi mladino tudi na ta način ohranjal v župnijskih prostorih in s tem v župniji.

Včasih bi si ob sredah zvečer, ko potekajo godbene vaje, verjetno želeli vsaj malo miru. Spodaj pa ubrano, večkrat pa verjetno še neubrano ropota, piska in trobi. Pa vendar, vi ste tisti, ki godbo prav zares spremljate že ves čas delovanja. Kako ste doživljali njen razvoj od začetka pa do danes?

Mene ni godba nikoli motila, tudi, če sem delal v pisarni. To igranje me je vedno samo spodbujalo in prav nikoli mi ni bilo v breme. Včasih me je prijelo, da bi kar vstal in šel z njimi igrat. Zelo vesel sem bil, ko se je izkazalo, da bo otroška dvorana v spodnjih prostorih dobila svoj namen, saj je postala prostor za godbene vaje, danes pa je namenjena hrambi inštrumentov in notnega gradiva. Ob nastajanju projekta Župnijski dom sem si takšnega sodelovanja lahko le želel.

Želimo si, da bi se naša godba še povečala in postala širše prepoznavna. Njen ustanovitelj in predsednik Borut Dolinar vlaga vanjo veliko svojih življenjskih moči. Vsako leto se pripravi odmeven koncert.  Ob 5. obletnici delovanja ste v znak hvaležnosti pridobili tudi naziv častnega člana Godbe Dobrova-Polhov Gradec. Kako bi vi sami opisali vašo povezanost z godbo?  

Lahko bi rekel, da sem življenjsko povezan z godbo na Dobrovi, še posebej preko sodelovanja z g. Borutom in g. Matejem. V začetku vsake sezone sem videval nove obraze, nove mlade fante in dekleta, ki so začeli sodelovati z dobrovsko godbo in to me je veselilo. V posebno spodbudo pa mi je bilo to sodelovanje zato, da bi naši župnijski prazniki dobili še bolj slovesno podobo s sodelovanjem naše godbe, tu bi izpostavil šmarne maše, velikonočno in evharistično procesijo ter druge praznike v župniji, ko godba lahko lepo popestri slovesnost.

Dobrovo ste vzljubili takoj, ko ste prišli sem.

To je pa res!

Lotili ste se nemogočih velikih obnov vseh sakralnih objektov v kraju in zgradili župnijski dom. To vam priznavajo prav vsi od blizu in daleč. Kako gledate danes na svoj prispevek k razvoju kraja?

Takratni nadškof dr. Franc Rode je prišel k meni na Homec in me spodbudil, da bi prišel na Dobrovo poživit župnijo, ko je že 7 drugih duhovnikov odklonilo njegovo prošnjo. Ne vem zakaj, morda so se prestrašili slabe župnijske infrastrukture na Dobrovi ali pa mojega pokojnega strica, ki je želel v župniji ostati. Na Homcu sem določene projekte zaključil in sem bil tega povabila zelo vesel, čeprav sem vedel, da grem v novo kalvarijo. Ko sem imel prvo srečanje z župnijskim svetom v zakristiji, sem čutil hlad in nezadovoljstvo. Takoj mi je prišlo na misel, da moram nekaj narediti za te župljane in pomislil sem, da bi zgradili večji župnijski dom, da bo v njem prostor za vse skupine. Ni mi bilo jasno, kako nam bo to uspelo. Vse je bilo nezazidljivo in ni bilo denarja. Ves projekt sem izročil dobrovski Mariji in sv. Jožefu sem rekel, če on želi, da se to na Dobrovi zgradi, se bo zgodilo, drugače pa bom vedel, da je Božja volja drugačna. V obnovo cerkva, še posebej župnijske in ostalih podružničnih cerkev, me je gnalo to, ker je bilo vse v razpadajočem stanju, predvsem strehe in zvoniki, pri katerih je obstajala nevarnost, da bi zvonovi padli s tečajev, pa še mnogo drugih stvari je bilo v slabem stanju. Vse smo obnovili od temeljev do strehe, restavrirali smo vse angelčke in vse druge kipe in jih obnovili po prvotnem stanju izpred 300 in več let.  

Glasba vam veliko pomeni, tako čutimo krajani. Na katere dosežke na področju spodbujanja glasbenega ustvarjanja, morda tudi lastnega ustvarjanja, danes gledate z zadovoljstvom?

V glasbo sem se zaljubil v vipavskem semenišču, ko mi je profesor za glasbo ob ustanavljanju zbora rekel, da golobi samo grulimo in zato nisem bil sprejet v zbor. Še toliko manj možnosti sem imel, da bi smel igrat na harmonij oz. klavir, kar je bila moja velika želja. Ker pa so se nekateri moji sošolci, ki so bili izbrani v zbor in za učenje klavirja, hitro naveličali in odnehali z vajami, sem te proste ure izkoristil sam in se s pomočjo prijatelja, sošolca, ki je že prej obiskoval glasbeno šolo, učil abecede igranja klavirja. V tretjem letniku gimnazije pa me je potem sam profesor povabil tudi k zboru in pred vsemi fanti povedal: »Poglejte, fantje, kaj se da narediti s pridnim ter vztrajnim garanjem! Lahko se tudi priučiš posluha.« Potem sem v bogoslovskih letih opravil še orglarsko šolo v Ljubljani, kar mi je prišlo pri mojem duhovniškem poklicu zelo prav, še posebej pri katehezah in drugih skupinah v župniji. Na Dobrovi se potem nisem sam preveč angažiral glede glasbe, saj sem videl, da ni potrebe, ker imata Franci Ciuha, še posebej pa Borut Dolinar veliko veselje pri delu z zborom in pri igranju na orgle.  

V knjigi Marija v leščevju, ki je bila izdana ob 300 letnici župnije prav na vašo pobudo in z vašim izjemnim prispevkom, ste zapisali, da smo vas župljani sprejeli zelo zadržano. Zdaj nas že poznate – nikoli ne pokažemo ne pretiranega veselja, zadovoljstva, zagnanosti in ne pretirane žalosti, utrujenosti ter nestrinjanja. Iskreno, kako gledate na svoje občestvo, ki ga počasi zapuščate, danes?

Na to čudovito dobrovsko župnijo gledam z velikim veseljem in tudi zadovoljstvom, ko se ozrem nazaj. To je bila moja že četrta župnija; prva je bila Vrhnika, kjer sem bil leto in pol, potem sem bil tri leta na Stari Loki pri Škofji Loki, 21 let na Homcu, od leta 2000 pa tu na Dobrovi. Vsaka župnija ima svoje značilnosti, tudi karakter župljanov je različen, zato sem se vedno držal navodila profesorja Trstenjaka, ki nas je učil psihologijo in zgodovino filozofije, da mora duhovnik vedno sprejeti karakter ljudi v župnijah, kamorkoli si poslan, in da si prej polomiš zobe, kot da bi tega lahko spremenil (smeh). Pa vendar lahko za Dobrovo rečem, da se je marsikaj spremenilo. Zdi se mi, da se je dvignila vera, obisk nedeljskih maš in, hvala Bogu, je bilo tudi mladinskega verouka precej. Ima pa vsak kraj svojo posebnost. Mi Dolenjci smo malo drugačni, za tu pa še vedno ne vem, ali ste Notranjci ali ste Gorenjci (smeh).

Blizu so vam tudi živali, še posebno nemški ovčarji. Po tem vas dobro poznajo tudi/predvsem zunaj slovenskih meja. Kdaj je vzniknil ta vaš hobi in kaj vam pomeni danes?

Res je! Ta hobi pa je vzniknil pri meni pri mojih rosnih petih letih, ko se je k nam na domačijo zatekla psica nemškega ovčarja od Nemcev, ki so bivali v gradu Bogenšperk, od katerega smo bili oddaljeni dobra 2 km. Ko so bili pregnani, je ta psička prišla k nam. Oče jo je potem sparil z enim nemškim ovčarjem nemške vojske in prišli so čudoviti mladiči, v katere sem se zaljubil in od tistega časa mi je ta pasma zelo pri srcu. Zdi se mi, da je najbolj čuteča s človekom. To je bil moj življenjski hobi zato, ker sem se pri teh živalih vedno spočil. Na dopust nisem hodil, moj dopust so bile živali. Od njih se lahko ljudje veliko naučimo, še posebej pri psicah, kako kotijo in kakšen odnos imajo do svojih mladičev. Pri njihovi vzgoji ni popuščanja. Ko mladiček nekaj zna, ga psica prepušča samoiniciativi, kljub temu pa še vedno bdi nad njimi. Pri živalskih leglih ni »mama hotelov« (smeh).

Na Dobrovi ste imeli več pomočnikov, ki so (bili) dodeljeni duhovni oskrbi Marijinim sestram v samostanu. Kako doživljate sobivanje v kraju z Marijinimi sestrami?

Da sem se še raje odločil za prihod na Dobrovo, so bile vzrok prav Marijine sestre v tem kraju. Računal sem na svojo nekdanjo učenko s. Vido Peterlin, ki je bila prej moja desna roka na Homcu. Sem sem prišel z velikim upanjem na njeno pomoč, ki pa je potem nisem bil deležen zaradi njene strašne bolezni. Z duhovnikom Stankom Boljko, ki je bil pred leti pri sestrah, sva zelo dobro sodelovala. Še prej pa seveda tudi z mojim stricem. Danes še posebej občudujem njegovo brezskrbnost, predvsem pa njegovo močno vero, ki jo je imel. Sedanji duhovni oskrbnik Marijinih sester, moj sošolec Miro Šlibar, pa je razpet v vse konce, kjer se razdaja in ga za doma bolj malo ostane.

V župniji je več dejavnih skupin. Kako bi opisali sodelovanje s krajani, ki ste jim zaupali določene naloge?

To bi pa zelo pohvalil. Predvsem sodelovanje s Krajevno skupnostjo Dobrova od njenega prvega predsednika g. Jožeta Ovna, župana Janeza Ovna, predsednika Marjana Pograjca. Veliko smo naredili skupaj, morda bi lahko še več, če bi bili določeni dejavniki bolj odprti. Moja želja je bila, da bi Dobrova postala središče obljubljanskih župnij, še posebej zaradi starodavne božje poti Marije v Leščevju. Še danes sanjam o poletnem gledališču v tej globeli, v tem naravnem čudovitem ambientu za poletne gledališke igre in koncerte. En majhen začetek je ta lopa pri Marijinem studenčku. Moja želja je bila tudi, da bi se tu odprl dom za ostarele, zato tudi nisem podiral starega župnišča. To bi bila za naše župljane velika vrednota, v naravi bi bili, pri cerkvi, omogočeni bi bili sprehodi po tem biseru kraja. Tudi s prednico sestro Barbaro sem bil dogovorjen, da bi v primeru, če bi bilo sester manj, v samostanu uredili takšen dom za ostarele Dobrovčane, za katere  domači ne zmorejo več poskrbeti doma.

Vsa leta ste imeli neposreden stik z našo mladino tudi preko veroučnih ur. Kako se počutite med mladimi. Je mladina danes dosti drugačna kot včasih?

Mislim, da ni nič drugačna. Rad jih imam. Malo pa sem se počasi vseeno oddaljeval od mladine zaradi te moje bolezni, ker sem se počutil nesposobnega. Bolezen vpliva tudi na psiho, to čutim. Problem je v tem, ker se mi roke tako tresejo. Ko imaš pri verouku kakšno »močno« temo, pa se začnejo trest roke, to raztresa potem njihovo pozornost. In ne morem se ustaviti, drugače pa mi gre celo telo v krč. Zanimivo je to, da ko smo nehali obnavljati, ko so bila vsa velika dela zaključena, je pa to izbruhnilo. Čeprav sem že prej čutil, da se nekaj dogaja, zatem pa se je razmahnilo. Že vrsto tudi alternativnih  zdravljenj sem preizkusil, pa ne pomaga dosti. To je potrebno sprejeti, to je najboljše zdravilo, pa ne se sekirati in vse izročati v Božje roke. Tudi to je ene vrste pastorala. In ko sem gledal svojega strica, kako težko pušča župnijo, sem že takrat prosil za to milost spoznanja, da ko bo čas, da se odločiš in odideš in ne moriš s svojo boleznijo župnije in ljudi ter daš mesto drugemu. Nekaj smo naredili, ostalo dela Bog. Sem pa zelo vesel sedaj, da se mladinski verouk, ki je sicer po mnogih župnijah ugasnil, nadaljuje s pomočjo sestre Sabine, še prej pa sestre Ane. Dobro smo se ujeli in tudi mladina ju je zelo lepo sprejela. Še posebej se tu odlikujejo animatorji, tako za birmo, še bolj pa pri ustvarjanju oratorija. Neverjetno so navdušeni, pa kaj vse znajo narediti!

Kako bi opisali sodelovanje z lokalnim vodstvom? Kaj bi na Dobrovi spremenili, če bi bili vi župan?

O, Marija! V to se pa ne bi spuščal! Zelo dobro sem se počutil ob županu Janezu Ovnu, ki je bil edini župan, ki mi je ponudil civilno pomoč. Če bi bil takrat še en mandat župan, bi se že takrat marsikaj spremenilo. Moja velika želja je bila, ko sem se ukoreninil v tej župniji, da bi tudi občina bila Dobrova in bi pokrivala meje župnije, ki so bile že v preteklosti začrtane. Sedaj pa župan ne ve, ali bi bil v Polhovem Gradcu ali na Dobrovi. Pogrešal sem pristnejši kontakt tako z g. Mrakom kot z g. Setnikarjem. Jaz sem vedno hotel samo dobro za ta kraj.

Kako pa ste sodelovali s sosednjimi župnijami, ki so tudi del naše občine?

Sodelovanje med župnijami je bilo dobro še posebej za časa dekana patra Marjana Čudna, ki nas je znal povezovati in aktivirati. Drugače pa se dobro razumemo. Enkrat bi si še želel, da nas na Dobrovi obišče tudi polhograjski župnik.

Za vaš prispevek h kraju smo vam hvaležni. Napovedujejo se velike spremembe za vas in za nas. Naj vas na vaši poti spremlja Božji blagoslov! Bi morda danes želeli še kaj položiti na srce svojim župljanom? Imate še kakšno sporočilo za mlade godbenike?

Moje sporočilo župljanom je, da bi se držali Marije v Leščevju. Ona je naša tisočletna spremljevalka, varuhinja in priprošnjica pri njenem sinu Jezusu. Godba pa naj nadaljuje s tako polno paro kot do sedaj. Mislim, da ste na dobri poti. Da se bo to uresničilo, pa molim za vas vse. Prelepo je bilo obdobje na Dobrovi (s solzami v očeh). Da smo toliko naredili je gotovo velik prispevek Marijine priprošnje in Jezusovih milosti. Moja posebna želja pa je, da bi se nadaljevale romarske pobožnosti na tem kraju. Zaradi knjige Monografija Dobrove pozna Dobrovo veliko Slovencev in tudi zamejcev. Lansko leto je bilo tu 22 romarskih skupin, od tega trije avtobusi iz zamejstva. Ko so ti romarji odhajali, so vedno zaključili z mislimi, da še pridejo poromat na Dobrovo, ker je tu tako lepo; ni lep samo kip Marije milostljive Božje matere, pač pa je dobra tudi voda pri Marijinem studenčku na Dobrovi.

Hvala za vse te misli in za vaš čas, ki ste si ga vzeli.

Zapisala in pogovarjala se je Magdalena Tehovnik, foto: Marjana Ojsteršek