Logo MojaObčina.si
DANES
12°C
8°C
JUTRI
19°C
7°C
Oceni objavo

Polhograjčan Pavel Sušnik praznuje častitljivih 90 let

Pavel ali Pavle? Sušnikovega iz Polhovega Gradca kličejo in poznajo pod obema imenoma, tako krstnim, kot domačim. Ker se je rodil 29. junija, mati Marija ni oklevala pri izbiri. Lahko bi bil Peter ali Pavel, saj oba godujeta na isti dan.
Pavel Sušnik se je rodil 29. junija 1931 v zaselku Setnik. Bil je eden od sedmih otrok, ki so se rodili v zakonu mame Marije in očeta Mohorja. Marija Sušnik, po domače Lužarjeva, je umrla pri 84 letih, leta 1984, oče pa veliko prezgodaj, v predzadnjem letu 2. svetovne vojne, leta 1944. Ker se je oče tako hitro poslovil, je mati Marija ostala sama v časih, ki so bili polni pomanjkanja, z lačnimi usti svojih otrok. Pavle je moral zato že po nekaj letih osnovne šole oditi zdoma, poslali so ga služit za hlapca. Kljub pomanjkljivi izobrazbi je bil izjemno inteligenten, bister in živahen fantič, ki je moral že v nežnih letih poprijeti za vsako, tudi težaško delo. Hitro se je navadil zavihati rokave in zato mu kasneje v življenju ni bilo nič pretežko.
Še ne 14-leten je pred koncem 2. svetovne vojne padel v roke partizanom, ker se je, naiven in lačen, zapodil v beg za salamo skupaj z dezerterji, ki so bili prej pri domobrancih. Nekdo iz vasi ga je namreč nahecal, da je pri domobrancih boljša hrana in zato se je lačen pridružil prvim, ki so mu obljubili jedačo. Zajet je bil na Koroškem. Po več kot mesecu dni zapora in stradanja so se komandirji nespametnega fantiča usmilili in ga poslali domov, ne pa pred strelski vod ali naprej v ječo. In sama sreča, da je bilo tako! Pavle je vse življenje, najbrž tudi zato, ker je izkusil lakoto, ostal dobrojedec, ki se nikoli ni branil hrane.
Vojsko je mladenič, že skoraj shiran in večkrat tepen, kakor sit, odslužil na jugoslovansko-bolgarski meji, večino takrat še treh let obveznega vojaškega roka je varoval mejo v Pirotu. Po prihodu iz vojske se je zaposlil kot voznik, saj je bil najraje v gibanju in na poti. Rad je hodil naokoli ter spoznaval druge ljudi in kraje. Imel je razvito popotniško žilico, težko je bil pri miru, kar zanj velja še sedaj, saj ne more kar sedeti in čakati, rad vstane in se sprehodi po Domu starejših občanov v Metliki, kjer je konec lanskega julija dobil svoj drugi dom. Lanski 89. rojstni dan pa je še praznoval v naselju Podreber, nekaj kilometrov pred Polhovim Gradcem, kjer je zgradil občudovanja vredno hišo, na tako zdravih temeljih, da bo preživela vsaj še dve generaciji.
Do upokojitve leta 1987 je bil zaposlen v podjetju Vodovod Kanalizacija v Ljubljani, ki ga sedaj poznamo kot JP VOKA SNAGA ali skrajšano VO-KA. Na delovnem mestu je spletel številna znanstva in celo dosmrtna prijateljstva, saj so nekateri sodelavci postali tudi njegovi sosedje, najbolj blizu si je bil zato z Branetom Železnikarjem, ki s svojo družino prav tako živi v kraju Podreber, le nekaj deset metrov proč od hiše, ki jo je Pavle zgradil skupaj s svojo pokojno ženo Veroniko. Zadoščale so jima pridne roke, mešalec za beton in občasno tudi sosedsko-prijateljska pomoč; hiša je namreč zrasla brez enega samega kredita, zgolj s pritrgovanjem od ust!
Ker z Veroniko nista mogla imeti svojih otrok, sta se v 17. letu zakona odločila za posvojitev deklice z drugega konca tedanje Jugoslavije. Da nista zgolj delala, ampak sta se v svojih mlajših letih, preden sta postala starša Dragici, znala odlično zabavati, pričajo številne fotografije, na katerih vidimo mlad par, ki je na motorju prekrižaril vso Jugoslavijo, zamejstvo in Jadransko magistralo, tam sta romantično odkrivala najlepše kotičke Jadranskega morja. Pavel je bil celo eden prvih v nekdanji Jugoslaviji, ki je postal ponosen lastnik tedaj nadvse zaželenega avtomobila NSU Prinz, po ljudsko kar ‘princa’. Ob princu so nastale mnoge črno-bele fotografije mladega para, njunih številnih sorodnikov in prijateljev.
Leta so minevala in Vera se je kmalu za Pavletom upokojila, skupaj sta več desetletij v miru uživala v svoji ljubi hiši v Podrebru. Vera je rada hodila v cerkev, sploh po upokojitvi, Pavle pa je do danes po svojih besedah ostal ‘vernik iz zadnje vrste’, njegova izjava je iz polhograjskega župnika Bogdana Oražma izvabila dolg in iskren smeh.
Pavle je še vedno tak: iskren, duhovit, poln življenjske modrosti, ki jo je nabral v častitljivih 90 letih, včasih je v besedi brutalno neposreden. Kar ve in misli, izreče, to pa v vsakem od njegovih sogovornikov pusti globoko sled, o kateri še dolgo razmišlja. Če bi se nadalje šolal in izobraževal, bi skoraj zanesljivo postal ugleden akademik ali pisatelj, saj je imel od malega zelo bujno domišljijo ter bogat besedni zaklad.
Pavle je tudi dandanes iskrivega duha, malce nagajiv in zelo zvedav, kakršen je bil vedno. Dnevno rutino mu popestri obisk njegove hčerke iz Domžal, ki se je vsakič zelo razveseli. V domu upokojencev še zdaj najraje prisluhne narodnozabavni glasbi in popevkam iz zlatih 60. in 70. let slovenske glasbe.
Našemu rojaku in sokrajanu Pavletu Sušniku, ki je v svojem rojstnem kraju pustil neizbrisen pečat, ob visokem jubileju čestita in z njim nazdravlja tudi uredništvo Našega časopisa ter mu želi še veliko veselih in zdravih dni v družbi njegovih najdražjih! (NČ, foto: osebni arhiv).

Oglejte si tudi