Kljub slabi vremenski napovedi smo se trinajstega avgusta odpravili na pohod na Ribniško jezero. Z avtobusom smo se peljali do Grmovškovega doma na Kopah, od koder smo šli peš čez smučišče na Črni vrh (1543 m), ki je najvišji vrh Pohorja. Od tu je lep razgled na Veliko Kopo, Uršljo goro, Kamniške in Savinjske Alpe. Pot smo nadaljevali po lepi gozdni poti na mali Črni vrh (1533 m), mimo Ribniške koče, ki je na 1505 m najvišja planinska postojanka na Pohorju, in Jezerskega vrha (1537 m). Od tu smo se spustili do Ribniškega jezera. Na poti so nas presenetile dežne kaplje in za ta čas zelo mrzel veter z meglo. Ribniško jezero, do katerega smo prišli po poti, utrjeni z lesenimi brvmi, je obdano s smrekovimi gozdovi in ga v poletnem obdobju krasijo lokvanji, leži pa na višini 1490 m. Ob pogledu na lokvanje smo si privoščili počitek in malico, posebno prijetno je bilo, ker je posijalo tudi sonce. Po končani malici smo se po isti poti vrnili nazaj na Kope. V Grmovškovem domu smo ob tradicionalnem pohorskem loncu, borovničevem zavitku in v veselem vzdušju zaključili naš deseturni pohod do Ribniškega jezera.

Desetega septembra se nas je 68 pohodnikov odpravilo na pohod ob Belopeških jezerih v Italiji. Jezera ležijo v Julijskih Alpah, natančneje v Mangartski dolini nedaleč od Trbiža. Do leta 1918 so jezera ležala na Kranjskem, po prvi svetovni vojni pa so pripadla Italiji. Našo pot smo začeli ob Jezerskem potoku in jo nadaljevali ob Spodnjem jezeru, ki leži na višini 924 m. Po poti skozi smrekov gozd smo prišli do dveh manjših jezer, ki sta manj znani obiskovalcem. Ker je bil dan lep so se jezera pokazala v vsej svoji lepoti. Na kristalno čisti gladini vode so se kopali okoliški vršaci, posebno veličastni Mangart, na delu poti pa smo se v jezeru videli tudi mi, pohodniki. Po kratkem počitku in malici smo po nadvse zanimivi in lahko prehodni poti nadaljevali do za mnoge najlepšega Zgornjega jezera, ki leži na višini 929 m. Po obveznem fotografiranju za spomin smo se vrnili na izhodiščno točko. Na poti domov smo se ustavili pri Zelencih, kjer izvira Sava Dolinka. Pohod smo zaključili v gostišču Pri Martinu v Kranjski Gori. Tu smo tudi podelili priznanje Zofiji Tehovnik za njen stoti pohod.

Na oktobrski pohod smo se odpeljali na lep jesenski dan, obsijan s soncem. Pohodniki društva upokojencev, kar 63 nas je bilo, smo se tokrat namenili prehoditi 12 km dolgo pot okoli Bohinjskega jezera, ki leži v osrčju Triglavskega narodnega parka. Pot smo začeli pri hotelu Jezero in po nekajminutni hoji prispeli do plaže ob Fužinarskem zalivu na vzhodni strani jezera. Pot smo nadaljevali po severni strani obale jezera in šli mimo opuščene ribogojnice. Na poti smo prečili še hudournik in ob prijetnem klepetu in uživanju v naravi kmalu prispeli do Ukanca. Ker je za nami bila že polovica poti, smo si na jasi, obsijani s soncem, in s pogledom na jezero s smaragdno barvo privoščili počitek in se okrepčali z malico. Po počitku smo pot nadaljevali po južni obali jezera, šli po poti v senci dreves ob glavni cesti mimo cerkve sv. Duha v Ribčev Laz. Ob prijetnem kramljanju in prešernem smehu smo pohod zaključili s kosilom v Hotelu Tripič v Bohinjski Bistrici. Majdi in Nadi smo čestitali za 70. rojstni dan in jima zapeli. Pohodniku in vodniku Vinku Marinku Vinetu pa smo podelili priznanje za njegov stoti pohod. Domov smo se odpeljali preko Soriške planine in med vožnjo občudovali lepote naših gora.

Vodje pohodov