Logo MojaObčina.si
DANES
12°C
7°C
JUTRI
17°C
1°C
Oceni objavo

O slovenskih beguncih na Koroškem

Oktobra lani je bila v Kulturnem domu Jakoba Trobca fotografska razstava o slovenskih beguncih po drugi svetovni vojni v avstrijskih taboriščih. Razstava je nazorno razkrila težko življenje Slovencev, ki so maja 1945 zapustili domove. Sprožila je spomine med tistimi, ki so te težke razmere doživljali na lastni koži. Ena od njih je Marija Bizjan, po domače Hribrska Mici. Rojena je bila 23. avgusta 1924 v Koprivju. Zato ji mnogi še danes rečejo Koprivška Mici. V njeni družini je bilo devet otrok, ona je bila tretja po vrsti. O begunstvu na Koroškem (ob vrnitvi so jih preiskovalci imenovali »majski hrošči«) je večkrat pripovedovala svojim domačim, posebno hčerki, ki je poskrbela, da so materini spomini danes dostopni javnosti.

Druga svetovna vojna tudi njeni družini ni prizanesla. 9. marca 1943 sta bila v nemško vojsko vpoklicana dva njena starejša brata Matevž in France ter njen takratni fant Hribersk Tone. Ujeli so jih partizani, a so jim ušli iz Gerjolove gmajne na Setnici in odšli, nekateri v Horjul v belo gardo, brat Matevž pa v Škofjo Loko. Ker je bil čevljar, je nemškim vojakom šival čevlje. Neke nedelje po kosilu se je skupaj še z nekaj fanti šel kopat v Soro in tam utonil. To je bilo 1944. leta. Za brata Franceta pa nikoli ni izvedela, kje je ostal, a nekdo ji je nekoč namignil, da gotovo v Kočevju. 
Po končani vojni maja 1945, ko je oblast v rokah že imel Tito, so se med ljudmi začele širiti govorice, da grozijo, da bodo vse pobili. Tudi sama se je zbala za življenje in 9. maja 1945 odšla s culo v roki od doma. Šla je peš do Črnega Vrha in tam prespala pri Mačkovih. Zjutraj so ženske odšle do Žabnice in tam prespale na prostem, naslednji dan pa do Tržiča, kjer so jim iz tovarne Peko kar metali čevlje na cesto, iz tovarne odej pa odeje. Pobirale so jih, saj so menile, da jim bodo zagotovo prišle prav. Pred tunelom Ljubelj je v množici zagledala sestro Cilko (rojena 1930, danes živi na Dobrovi). V predoru, ki ni bil osvetljen, le malokdo pa je imel baterijo, je s stropa močno kapljalo, tako da se je pod nogami delalo samo blato.
Na poti proti Celovcu je ob cesti zagledala partizana in si mislila: »Zdaj smo pa tam. Kaj nam bo ukazal?« K sreči je le mirno stal, ko so šli mimo. Utrujena od dolge poti je v Celovcu sredi mesta zaspala kar na golih stopnicah, naslednji dan pa šla s skupino v Vetrinj. Spala je na prostem. Možakarji, ki so bili z njimi, so nasekali smrekovih vej in iz njih naredili zasilna bivališča, ki so jih varovala pred močnim soncem in dežjem. Jedli so le tisto, kar so prinesli s seboj od doma. Birtovi s Črnega Vrha so šli z vozom, zato so imeli več hrane in so jo dali tudi njej. Ker je bilo veliko konj, ki so vlekli vozove, so se ti potem pasli po vetrinjskih pašnikih. Ko pa je paše zmanjkalo, so jih zaklali in tako potem jedli konjsko meso.

Potem so začeli prišleke deliti. Nekateri so odšli v Spittal, nekateri v Lienz, nekatere pa so vrnili nazaj v Slovenijo. Ti so bili potem vsi ubiti. Skupina, v kateri je bila Marija, je odšla v Lienz. Tja je prispela na praznik sv. Petra in Pavla, 28. junija 1945. Angleški vojaki so jih razdelili v skupine po barakah. Barak je bilo 34, Marijina je bila 33. Preden so se nastanili, so jih morali temeljito počistiti, saj so bile vse od krvi, ker so v njih postrelili ruske ujetnike. Zadnja baraka je imela vodo in stranišče ter sobo za komandirja. Hrana je bila skromna. Zjutraj kava brez mleka, proja, opoldan pa redka juha z nekaj malega zakuhe. Njive s krompirjem, ki so jih imeli okoliški kmetje, so večkrat prekopali, vsak krompir je bil dober. Nekateri so si hitro našli delo. Pomagali so na okoliških kmetijah. Tudi Marija je hodila delat. Pri kmetu, kjer je pomagala, so bili starejši. Imeli so govedo, ona je delala na njivah in kosila travo. Hrano so dobili v zahvalo za delo in zvečer tudi za s seboj. Delila jo je s sestro, ki je bila šest let mlajša in je hodila v šolo, ter ostalimi, ki so jo potrebovali. Najbolj ji je ostal v spominu dogodek, ko sta ona in še ena s Črnega Vrha, ki je pomagala pri istem kmetu, že ob pol petih zjutraj začeli kositi. Ko je gospodar ob šestih prišel, kot je prejšnji dan naročil, je presenečeno obstal, ker sta imeli že vse pokošeno. Za sprostitev si je Marija večkrat izposodila kolo in se z njim vozila po dolini tudi po več deset kilometrov, prav do Bodenskega jezera.

Velike težave so povzročale bolhe in stenice, ki so lezle po stenah. To je bilo še huje kot lakota. Pozneje so dobili nek prašek, da so si pomagali proti tej nadlogi. Higienske razmere so bile slabe, zdravstvene razmere prav tako. Resda so imeli pred barakami mala korita z vodo, a prali so v reki Dravi. Tudi umivali so se tam. Zgodilo se je, da je katera od mater tam tudi rodila. Marija se spominja matere z dvema otrokoma, ki sta jo vsak na eni strani držala za krilo, ona pa je v rokah nosila posodo z mlekom in trepetala, da ji ne bi padla iz rok. Otroci so imeli organizirano šolo. Učili so se nemščine. Kakšne nujne besede se je priložnostno naučila tudi ona, ne pa prav veliko. Imeli so tudi pevski zbor. Tam sta peli skupaj z Mačkovo Francko. Organizirali so proslave, tudi nekaj gledaliških predstav.

Pred barako 33 je bil postavljen zasilni oltar, kjer so ob nedeljah in praznikih potekale maše. Maševal je župnik Janez Dovč, ki je šel z njimi s Črnega Vrha. On je Marijo učil že v osnovni šoli, in sicer verouk, vedenje, pisanje, računanje in branje. Bil je precej grob, strog, saj se spominja, da je bila tepena, če česa ni znala. On je potem ostal na Koroškem v neki fari, tam je tudi umrl in bil pokopan. Marija se spominja tudi očeta pokojnega ministra Andreja Bajuka, spoštovali so ga in ga imeli za dobrega človeka. Potem je odšel v Argentino. Dobro se spominja tudi družine Krajnik, katere hči (precej je mlajša) je na Brezjah čudežno ozdravela, postala nuna in je sedaj pri sestrah v Šentjakobu. Pred leti je o njej brala v Družini, želela se je pogovoriti z njo in hči ji je to željo uresničila. Slišali sta se po telefonu, ni pa se jima uspelo osebno srečati.

Pol leta niso vedeli, kako je doma, ali so še živi ali ne. Potem je počasi le začela prihajati pošta. Mama, oče, mlajši bratje in sestra so pisali, da je mir in naj se vrne domov. Odločala se je o tem, ali naj se vrne domov ali naj gre čez lužo. Veliko jih je odšlo v Ameriko, od Zgornjehribrskih je šla cela družina, prav tako Birtovi s Črnega Vrha, ki so šli v Kanado. Marija ni imela veliko denarja, pa tudi domače in fanta Toneta je že močno pogrešala, zato je skupaj s še nekaj sovaščankami odšla domov. Odpravili so se z vlakom. Na Jesenicah so jih kar cel teden zadrževali in zasliševali, spraševali so jih vse mogoče stvari. Spali so kar ob železniški progi.

V Ljubljano so prispeli 4. avgusta 1946. Tam so se morali zglasiti pri OZNI. Prve besede, ki so jih slišali, so bile: »To so pa tisti majski hrošči.« Kljub vsemu jih niso kaj dosti spraševali. Iz Ljubljane so se proti domu odpravili peš. Na Belici jih je prepoznal domačin, zapregel konje in jih z vozom peljal skoraj do doma. Drugi dan je bila žetev, tudi Marija je šla žet. Ko so izvedeli, da se je vrnila, so jo nekateri domačini prišli pozdravit in povprašat, kako je bilo. V izgnanstvu je bila 16 mesecev. Kmalu po vrnitvi (septembra) ji je zaradi pljučnice umrl komaj 20-letni brat Janko, 1947. leta pa še oče, v treh letih štirje domači.
Marija se rada spominja dogodka, ko je izvedela, da je med vojno nekam v Avstrijo pobegnil njen fant Tone. Tudi on je delal pri nekem kmetu. Ker je ljubezen še vedno tlela, ga je šla z vlakom obiskat. Ko je bilo vojne konec, se je Tone vrnil domov, ona pa je odšla, zato se spet 16 mesecev nista videla. A ... konec dober, vse dobro. Leta 1950 sta se poročila. Imela sta pet otrok, od katerih sta dva že pokojna. Tudi mož ji je umrl že pred 35 leti.

Sedaj živi pri sinu Jožetu. Družbo ji dela šest vnukov in pet pravnukov. Človek takoj opazi, da jo imajo radi. Pri svojih 91. letih ima spomin vsaj za pretekla dogajanja še dober in pravi, da ima še veliko za povedati.

 

Marinka Plestenjak in Milka Bokal

 

Oglejte si tudi