Logo MojaObčina.si

Dobrova-Polhov Gradec

DANES
2°C
-2°C
JUTRI
2°C
-3°C
Deli

Ljudska šola v Butajnovi

O prostorski stiski šentjoške ljudske šole pred drugo vojsko sem natančneje pisal v knjigi Dediščina župnije Šentjošt (2013). Tistikrat sem uporabil vse dotlej poznane dokumente. Na tem mestu  povzemam samo najvažnejše stvari. Ob sodelovanju šentjoškega šolskega odbora je Sresko (okrajno) načelstvo Ljubljana 16. 4. 1931 sklicalo posvet o reševanju prostorske stiske šentjoške šole. Ogledali so si stanje in predlagali tri možne rešitve: dozidavo obstoječe šole, gradnjo nove večje šole, ustanovitev novega šolskega okoliša Butajnova, v katerega bi vključili tudi šolarje s Planine in z bližnjih črnovrških domačij. Prvo možnost so odklonili, drugi dve pa so združili in predlagali gradnjo dveh novih dvorazrednih šol. Šentjoško bi zgradili na Smrekarjevem svetu  zahodno od cerkve sv. Janeza, butajnovsko pa na Starkeževem svetu severno od vasi. Novi šoli naj bi zgradila oba šolska odbora, vsak od njiju na svojem šolskem okolišu na svoje stroške. Očitno je prav ta predlog šentjoškega odbora vplival na kasnejša dogajanja. Bila so pestra in nekatera doslej manj znana. Mednje se je vpletla še druga vojska in v tridesetih letih prejšnjega soletja nove šole niso zgradili ne pri Šentjoštu ne v Butajnovi.

Kljub dejstvu, da je bila na šentjoški šoli prostorska stiska iz leta v leto večja, se stvari v letih 1931 do 1934 niso premaknile z mrtve točke. O dogajanjih v tistem času je bilo vse doslej le malo znanega. Vedelo se je za prizadevanje Tomaža Vrhovca z Ljubljanice, ki se je zmenil z Lojzem Božnarjem, Povletovim iz Polhovega Gradca, da bi vzeli v najem konjski hlev na Ljubljanici in ga v nekaj mesecih, do septembra 1934 adaptirali v dvorazrednico. Sreska oblast je s to cenejšo varianto soglašala, Šentjoščani pa ne. Čeprav je Tomaž že začel na svoj račun z predelavo, je stvar obstala. Takrat so Šentjoščani načrtovali preureditev Smrekarjeve nove hiše v šolo. V njej bi bilo prostora za dve učilnici, v stari šoli pa bi bilo dovolj prostora za stanovanja učiteljskega osebja. Toda predelava Smrekarjeve hiše  bi predolgo trajala in bila predraga, zato so se v naglici odločili za drugačno rešitev: leta 1935 so v stari šoli s prezidavami pridobili še eno učilnico in stanovanje za novo učiteljsko moč. S tem je ustanovitev novega šolskega okoliša v Butajnovi odpadla, pa tudi navdušenje za novo šolo je uplahnilo.

Razlog za tole moje pisanje pa je zanimiva naključna najdba v Arhivu Slovenije (ARS, Deželna banovinska uprava, Tehnični oddele IV). Pred kratkim sem brskal po mapah, kjer so shranjene listine o gradnji lučinske in črnovrške šole. Obe so gradili v istem času, v letih 1937 do 1939. Za obe je izdal gradbeno dovoljenje Srez Škofja Loka, saj je takrat in še do konca druge vojske občina Črni Vrh spadala pod Škofjo Loko. Ljudje so pripovedovali, da so celo štiri šole gradili po istih načrtih, poleg omenjenih dveh tudi na Sovodnju v Poljanski dolini in na Vrhu sv. treh kraljev. Pri pregledovanju dokumentov o naštetih šolah sem naletel na doslej meni neznano mapo Ljudska šola Butajnova. V njej se nahaja poleg načrtov in predračuna za novo šolo samo še nekaj dopisov Krajevnega šolskega odbora Šentjošt. Nadvse poveden je dopis z datumom 1. dec. 1932. Zavoljo zanimive vsebine ga bralcem predstavim bolj podrobno. Iz njega zvemo, da je po že omenjenem posvetu aprila 1931 prišlo do poskusa uresničitve predloga, ki so ga takrat sprejeli: začeli so s pripravami na gradnjo nove butajnovske šole. Že v prvem stavku obravnavanega dopisa pa se vidi, da je že v letu 1932 bila prisotna ideja o najemu in preureditvi Povletovega hleva na Ljubljanici. Očitno se je že takrat - in ne šele leta 1934 - zanjo zavzemal predvsem Tomaž Vrhovec. Kaže, da je bil pri tem osamljen, saj so se interesenti iz Butanjeve obrnili na šentjoški šolski odbor, da zaprosi za čimprejšnjo izgotovitev načrta za šolsko poslopje sredi fraterije (soseske) Butanjeva.  Torej za šolo v vasi in ne na Ljubljanici. Poslovodja šentjoške šole A(nton) Kerkoč je v dopis vključil tudi rok za dokončanje investicije: Komisija je namreč pristala na to, da smejo Butanjci samostojno zgraditi šol. stavbo v roku do 15. avg. 1933 - sicer se za nje otvori šola na Ljubljanici. Zadnji stavek lahko razumemo tudi kot opozorilo, kaj se bo zgodilo, če ne bojo takoj začeli z gradnjo, kaže pa tudi na razhajanje med Vrhovcem in posestniki iz Butajnove. Iz besedila dopisa pa se sluti tudi moč obstoječega šentjoškega šolskega odbora, v katerem je  Butajnova imela enega sameg predstavnika.  

Očitno je Kerkočev dopis premaknil zadeve naprej. V začetku leta 1933 je načelnik Tehničnega oddelka banovinske uprave v Ljubljani arhitekt Emil Navinšek  izdelal tehnični elaborat za novo butajnovsko šolo. Isti arhitekt je izdelal načrte tudi za večino drugih podeželskih šol, ki so jih v tistem času nameravali zgraditi, tudi za črnovrško in lučinsko. Elaborat je poleg načrta vključeval tudi predračun. Šola naj bi stala na parceli št. 80/1 k. o. Butajnova, katere lastnik je bil Starkež Anton Končan. Omenjena parcela leži severno od Žnidarja med cestama na Kucl in proti Planini. Poslopje bi obsegalo 236 m2; stavba bi bila podkletena, svetla velika učilnica bi bila obrnjena proti jugozahodu, učiteljsko stanovanje bi bilo v nadstropju. Arhitekt je iskal domače gradbene materiale, zato bi bila fasada narejena iz brun. Celotna gradnja naj bi veljala samo 130.000 din, kar je bilo skoraj petkrat manj kot tistikrat  načrtovana črnovrška šola. Ta elaborat je bil dokončan šele spomladi 1933, zato gradnje nikakor ne bi mogli izpeljati do zapisanega roka (15. avgust). Očitno je neizpolnjevanje roka spodbudilo Tomaža Vrhovca, da se je poleti 1934 znova lotil uresničevanja načrta o adaptaciji Povletovega hleva in vanj vložil celo nekaj svojega denarja. Niti načrtovana gradnja nove šole zgoraj v vasi, niti adaptacija hleva na Ljubljanici nista bili izpeljani. Ni izključeno, da je na neuresničitev vplivala gospodarska kriza v času pred drugo vojsko, vsaj deloma pa tudi odločitev staršev šolarjev s Planine in zahodnega dela Črnega Vrha (sedanjega Rovta), da bojo njihovi otroci še naprej hodili v lučinsko šolo in ne v butajnovsko, kar je tedanja šolska oblast upoštevala takrat in tudi po drugi vojski - vse doslej.

Tole pisanje sklenem z ugotovitvijo, da je bilo zavzemanje za butajnovsko šolo epizoda, ki ni dobila pričakovane idejne še manj pa finančne podpore. Po drugi vojski je že bilo jasno, da pride za šentjoški šolski okoliš v poštev samo skupna šola. Ko je stroka odklonila možnost adaptacije stare šole, so se prepiri o lokaciji šole nadaljevali. Ob upoštevanju strokovnih razlogov so jo umestili v osredje Šentjošta in jo na Možinetovem svetu na Brinovcu zgradili v letih 1967/68.

Tone Košir

    

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!