Naši gozdovi so nam dvakrat reševali življenja: med vojno in kmalu po njej, ko ni bilo ne dela ne kruha. Takrat so kmetje morali s konji in vozovi odhajati v mogočne gozdove, da so sekali in odvažali cela drevesa ter hlode po ovinkih do raznih drč. Po klancih navzgor so hrzali konjski gobci, biči so pokali in spodbujali živali.
Železnice so bile daleč od hribov, z vozovi so morali do tirov, od tam pa čez meje tudi do naših mest, ki so bila porušena in podrta. Edino gozdovi so bili takrat naše bogastvo. Takrat, kmalu po koncu vojne so sredi gozdov zadišale oglenice. Fanta sta v gozd odnesla žago, sekiro in cepin. Do samotnih kmetij v Mačkovem grabnu se je od nekje zaslišal rezek glas žiga-žaga in drevo je začelo padati ter se dokončno zrušilo. In tako dan za dnem, dokler ni končno zagorelo. Iz oglenice se je pokadilo. Najlepše je, ko oglenica zažari, tli in v skrivnostni notranjosti nastaja črno zlato. "Ogenjce" so morali nekoč postaviti v bližino studenca ali vsaj luže ter kljub vsemu prinašati vodo pogosto od daleč s kakšnim razsušenim škafom. Danes do kope potegnejo vodno cev. Ko še ni bilo motork in traktorjev, so drva nacepili po svoje, tako kot drva za domačo peč. V Polhograjskem hribovju lahko letos najdeš oglenico pod Grmado, Kobilcovimi senožetmi in na drugi strani Tošča v bližini kosmatega hriba in samotne kmetije.
Jože Praprotnik
