Ves čas si dihal z domačim krajem, čeprav te je v mladih letih pot vodila za delom, v Ljubljano. Tam si spoznal svojo ženo Kati. V najlepših skupnih letih sta dobila dve deklici, pozneje tudi vnučke.
Po upokojitvi sta se za vrnila v tvoj rodni Črni Vrh.
Pred več kot dvajsetimi leti si bil med ustanovnimi člani Turističnega društva Črni Vrh. Po Črnem Vrhu krasijo kraj tvoji leseni kozolčki in table, ki služijo kot smerokaz popotnikom. Tudi svoj vikend, urejen in obdan z rožicami kot iz pravljice, ki ti je pozneje, ko si šel v pokoj, postal dom, si, kar je bilo lesenega, naredil sam. Zadnja leta sicer nisi več živel na Črnem Vrhu, a mi, starejša generacija, ki smo te poznali, smo se večkrat pogovarjali o tebi. Pred dvema letoma smo ti v Turističnem društvu za ves tvoj trud in doprinos kraju podelili priznanje. Veseli smo bili ponovnega srečanja s tabo. Prišel si z ženo in s hčerko.
V zadnjih mesecih sva se nekajkrat slišala po telefonu, tudi za novo leto smo si tako voščili. Takrat si mi povedal, da si bil v bolnici, da so ti odkrili hitro napredujočo bolezen. Že ob pozdravu sem v glasu začutila, da ni tak, kot ponavadi; prijazen in vesel. Govoril si hitro, živčno in se v nekaj minutah poslovil. Sesedla sem se in globoko zadihala. Film se mi je v trenutku zavrtel nazaj, v najlepša leta, po tem, ko si že šel v penzijo. Bil si še zelo vitalen in poln življenja. Kar hitro si ugotovil, da še ni čas za mirovanje in si nam prišel večkrat pomagat pri delu na strehah. Zelo rad si imel les. Bil si spreten in višina ti ni delala težav. Delali smo skupaj. In v tistem obdobju si bil skoraj del naše družine. Z nami si šel tudi na kmečke igre, tekmovanje na prireditvi Dan pod Lovrencem, kjer smo imeli zelo lep uspeh. Še vedno naše stene krasijo priznanja in glineni petelini s teh tekmovanj.
A bolezen v zadnjih letih te je prestrašila. Bil si že tam blizu osemdesetih. S težkim srcem si prodal svojo hiško domačinu in kupil stanovanje v bloku na Jesenicah. Tako sta bila z ženo bližje starejši hčerki, ki si ji zaupal, da boš ob njej na varnem, pa tudi bližje do zdravnika in trgovine.
A v tvojem srcu je ostal gozd, mir, hribi, …
»Tudi za solato sedaj nimam vrta«, si mi potarnal ob mojem obisku v vajinem novem domu na Jesenicah.
»In obletal sem vse te meline!« Si zamahnil z roko in pokazal tja proti Mežaklji in Golici.
Po novem letu sem ti po pošti poslala še koledar našega Turističnega društva, konec februarja pa še knjigo Domači kraji, ki je zbornik občine Dobrova - Polhov Gradec, saj si vedno želel vedeti, kako smo Črnovršci.
Po glasu si bil boljše volje in skoraj obljubil si mi, da prideš v Črni Vrh, ko bo topleje in ko bodo cvetele blagajke.
A 8. aprila, na poti proti svojemu 86. letu, si tiho odšel. In še isti dan se je ta žalostna vest o domačinu razširila po naših vaseh.
Ja, zdaj se pa res vračaš v rodni kraj k večnemu počitku.

Marija Končan