Upokojenci DU Dobrova smo se odpravili na izlet. Vožnja iz Dobrove mimo Kranja do Jesenic, kjer nas je čakal vodič Boštjan, nato pa preko mejnega prehoda Rateče, do Trbiža. Med potjo smo prisluhnili vodiču, ki nam je govoril o zgodovini krajev, tako nam je pot hitreje minevala. Prispeli smo v dolino Rezije. Rezija je očarljiva dolina ledeniškega izvora, ki leži na meji s Slovenijo. Obkroža jo gorska veriga z najvišjim vrhom Kaninom 2587m, v dolini tečeta Rezija in Učja. Zgodovinsko je dolina Rezije sledila usodi Furlanije, stoletje je bila podrejena sodni pristojnosti opatije v Možacu in vključena v oglejski patriarhat, nato je prišla pod Beneško republiko in bila leta 1866 priključena kraljevini Italiji. V Rezij, zlasti naselje Solbica je še vedno ohranjena vaška arhitektura in kulturne znamenitosti. Znani so po nesnovni kulturni dediščini (pravljice, pripovedke, ljudske pesmi). Imajo tudi svoj muzej, kjer smo se v vasi Bila tudi mi ustavili in si ga ogledali z vodičem Sandrom. Muzej je bil postavljen po potresu leta 1976 v Bili. Povedal je, da se je v teh vaseh, 7 jih je, od tega sta 2 zapuščeni, ohranila Rezijanščina, stare šege in navade, kot so pust, kres ob sv. Ivanu, vaški in cerkveni prazniki, zelo je razvita folklora. Znani so po posebnih narodnih nošah z bogato okrašenimi klobuki. Okrasijo jih z veliko cvetja, izdelanega iz papirja. Posebna in živa sta tudi ljudski ples in glasba, domači godci so najbolj znani po igranju na citero (violina) in bunkulo (bas). Prav poseben je tudi ples. Plešejo ga v parih in mešano, ampak plesalca se med sabo ne dotikata. Vodič in plesalka sta nam zaplesala njihovo himno »Lipa ma Marica« po naše je Lepa moja Marica, tako da smo to izvedbo tudi videli. Iz Bile smo se odpravili v Kanalsko dolino do Pušje vasi. Tudi tukaj smo si ogledali kraj, ki je bil tudi porušen ob potresu. Še vedno so vidne razvaline, kljub obnovi. Imeli smo krajši postanek z malico in ogled cerkve sv. Andreje. Naslednji postanek je bil v Čedadu, v mestu z več kot 2000-letno zgodovino. Sprehodili smo se do Hudičevega mostu, vodič nam je povedal zgodovino le tega, ga prečkali in si ogledali tudi stolnico. Le streljaj stran je Špieter, kraj po naše sv. Peter, tam smo obiskali zamejske Slovence, si ogledali njihov muzej »Smo« z predstavitvijo življenja Slovencev v Benečiji, predstavila nam ga je ga. Marina.
V kraju imajo tudi slovensko šolo in sedež večih društev. Sledil je ogled v Sredi polju – ogled spomenika borcem 1. sv. vojne. Povzpeli smo se tudi na vrh spomenika. Ker nas je čas že priganjal smo imeli še zadnji ogled v Doberdobu, spomenik 2. sv. Vojne in spomenik posvečen Prežihovemu Vorancu. Sledila je vožnja do Nove Gorice in naprej v Vipavsko dolino do dobre turistične kmetije Maleščevo. Tu smo imeli večerjo, obiskali vinsko klet, v kleti preizkusili izvrstna vina in domačo salamo. Domov smo se vrnili v poznih nočnih urah. Bilo je lepo.
Za DU Anica Tomšič , foto: Tone Tomšič




