Ivanov večer dokumentarnega filma

Bilo je v nedeljo zvečer, konec meseca avgusta. Vaščani Babne Gore smo se zbrali pod kozolcem, našim kozolcem, katerega so zavzeti domačini postavili pred 17 leti v neponovljivi delovni akciji. Pričarali smo si pravi filmski večer, katerega se je udeležil sam snemalec in ponekod tudi režiser predvajanih dokumentarnih filmov, Ivan Belec.

Bilo je še spomladi, ko me je poklicala gospa Sanja Kuveljić, predstavnica mednarodnega festivala dokumentarnega filma v Mariboru in predlagala, da za vaščana Ivana Belca v rojstnem kraju priredimo večer dokumentarnega filma, saj je leto pred tem dobil častitljiv naziv Dokumentarno ime leta 2015. Ni potrebno posebej poudarjati, da sem se takoj strinjala, in že na naslednji seji upravnih organov turističnega društva smo sprejeli sklep, da večer organiziramo.

Nešteti Ivanovi talenti
O Ivanovem ustvarjalnem delu smo v zadnjih letih lahko slišali marsikaj ter se, kdor tega doslej ni vedel, začeli zavedati njegovega velikega dela v svetu slovenske filmske produkcije. Res pa je, da nismo poznali njegovega obširnega dokumentarnega opusa, ki je naravnost osupljiv. Kot se za pravi filmski večer spodobi, smo začeli s pogovorom. Z ustvarjalcem se je pogovarjala Sanja Kuveljić, nosilka projektov mednarodnega festivala dokumentarnega filma v Mariboru. Ivanovi odgovori so bili duhoviti in iskrivi; kot zmore samo on. In kaj vse smo izvedeli! Ne le, da je že kmalu pokazal izjemen talent za snemanje in fotografijo, povabili so ga celo k igranju in ko je v filmu nastopil kot statist, je tako blestel, da so mu namenili celo tekst.

Videli smo 5 dokumentarnih filmov. Prvi, z naslovom Iveri, govori o življenju brigadirjev v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so z veliko vnemo gradili avtocesto Ljubljana–Zagreb, a še vedno našli čas za drobne ljubezni in zabavo po delu. Naslednji, Jeklene brigade, je tehnični prikaz gradnje avtoceste in predstavitev izjeme gradbene mehanizacije, prav tako iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Pri obeh filmih je Ivan sodeloval kot snemalec.

Prava poslastica pa je bil tretji film, Libija, pri katerem je bil Ivan režiser in tekstopisec. Gre za izjemen prikaz te eksotične dežele, kjer vladata pesek in puščavski veter gilbi. Nastal je leta 1968, le leto dni pred državnim udarom, ko je takrat še ne tridesetletni častnik Omar Moamer el Gadafi strmoglavil vladavino kralja Idrisa. Takratno uspešno slovensko podjetje Slovenija ceste je v nemogočih razmerah Afrike gradilo prve ceste. Podjetje je organiziralo obisk soprog zaposlenih in Ivan je imel srečo, da se je tej karavani pridružil. Podal se je v samo notranjost države, med domačine, obiskal ostanke rimske preteklosti in sodobno Libijo. Nastala je prava mojstrovina, katero poleg izjemne kamere in fotografije plemeniti še odličen tekst. Ob pohvali teksta je le priznal, da je takrat zanj dobil tudi nagrado. Bravo Ivan, še en talent!

Dokumentirana Babna Gora
Na koncu smo si ogledali še dva filma, ki sta nastala doma, na Babni Gori. Prvi prikazuje srečanje harmonikarjev in postavitev kozolca. Izjemna nostalgija je gledati sebe, sosede in vaščane pred sedemnajstimi leti. In ko smo mislili, da smo videli že vse, nas je presenetil s prvič predvajanim filmom, ki je nastal leta 1985 in prikazuje napeljevanje vodovoda v Dolenji vasi in na Babni Gori. Prisotni do bili vidno ganjeni. Neverjeten občutek je videti sebe pred več kot tridesetimi leti, ko se malodane ne spoznaš, po drugi strani pa iz klopi obiskovalce poslušati: "Tega ni več, ja, tudi ta je umrl." A večen spomin je zapisan na filmskem traku.

Hvala, Ivan
Ponosni smo, da je Ivan naš krajan in častni občan, še bolj pa veseli, da je v svoj objektiv uspel ujeti in za vedno shraniti toliko lepih trenutkov in spominov. Posnel in zrežiral je najdragocenejši dokumentarni film, samo naš, babnegorski, tekst pa si vsak izmed gledalcev piše sam.

Mojca Suhadolc Černe