So stvari, ki me kljub poznavanju domače politično družbene folklore še vedno presenetijo. Že dolgo tega me je presenetilo, s kakšno mirnostjo s(m)o Slovenci sprejeli odločitev o državnem saniranju bank, ne da bi za to zahtevali ustrezne kazni za odgovorne. Medtem ko so šli Islandci na ulice, je naše občestvo zgolj skomignilo z rameni, se "samoprepričalo", da tako ali tako ne bo nihče odgovarjal. Danes so islandski bankirji za zapahi, naši pa še naprej s pomočjo dragih odvetnikov uspešno zmagujejo na sodiščih. V tistih pičlih treh primerih, ki so v štirih letih sploh prišli pred roko pravice.

Potem me je presenetilo, kako je preiskovanje bančne kriminalitete hitro padlo v (javnomnenjsko) pozabo. Smo se v predvolilni kampanji poleti 2014 ukvarjali s tem, kdo bo bolj učinkovito zagotovil pregon odgovornih za 5-milijardno bančno luknjo ali so bili v ospredju "novi moralno-etični standardi"? Seveda, z zaprtjem vodje opozicije se da zelo enostavno preusmeriti pozornost. Se spomnite, pregon bančne kriminalitete je v drugi verziji nove koalicijske pogodbe levega trojčka SMC-Desus-SD celo izpadel iz teksta. Menda po pomoti … Potem se dolgo ni zgodilo nič, vprašanje odgovornih za bančno luknjo pa se je umikalo drugim dnevnim temam. In o tej zadevi danes sploh ne bi govorili, če na pobudo SDS parlament ne bi izglasoval ustanovitve preiskovalne komisije, ki se ukvarja z iskanjem krivcev. Šele jeza bank in posameznih (nekdanjih) bankirjev, ki morajo polagati račune pred javnostjo, je to temo spet vrnila med medijske vesti. Skozi zadnja vrata. Pa še to le zato, ker gre preiskovalka institucijam tako "na živce".

In gremo naprej k presenečenjem: presenečenje je bilo ravnanje okrožnega sodišča v Ljubljani jeseni 2015. Le zakaj je moralo to s procesnimi postopki za sedem mesecev zadržati zaseg dokumentacije bank? Pa saj so tudi sodniki, vsak od njih, plačali po 2500 evrov za sanacijo bančnih lumparij.

In presenečenje tega poletja: tožba Banke Slovenije, da bi preko upravnega spora prišla nazaj do dokumentov, ki jih je po odredbi sodišča BS morala posredovati preiskovalni komisiji. So izgubili na prvi stopnji, pravijo, da se bodo pritožili. Si predstavljate, da bi uspeli? Potem bi vsi, NLB, NKBM, Abanka in ostali, ki so dokumente že morali posredovati komisiji, uporabili takšno tožbo in preiskovalna komisija bi ostala – brez dokumentov. Se to tudi vam ne zdi vsaj nenavadno?

Presenečenje pa je bila tudi pošta, ki sem jo med zadnjim dopustom prejel v poštni nabiralnik. Inšpekcija javne uprave se je odločila, da mi odvzame diplomatski naziv. Inšpektorica Duša Pokeržnik, ki v primeru zaposlitve Škrleca na generalnem državnem tožilstvu ni uspela odkriti nepravilnosti, je v mojem primeru ugotovila takšne kršitve, da je Ministrstvu za zunanje zadeve naložila odvzem diplomatskega naziva. Čeprav sem ga pridobil po natečajnem postopku in izpitu, ki ga je vodilo prav zunanje ministrstvo samo. In razlog? Minister za javno upravo Koprivnikar je to utemeljil takole: »Nesporna je trditev MZZ, ki ji pritrjuje tudi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, da ima javni uslužbenec izobrazbo, ki ustreza tretji stopnji iz 33. člena ZViS, vendar pa ostaja dejstvo, da (čeprav ima večjo stopnjo izobrazbe, ki se po zakonu ne zahteva) ne izpolnjuje zahtevanega zakonskega pogoja glede (nižje) stopnje izobrazbe.« Vi razumete? No, da je bil inšpekcijski pregled opravljen ravno na dan, ko smo začeli zasliševati nekdanje bankirje F21, je seveda zgolj naključje. Kajti Slovenija je družba enakih meril. Roka pravice udari vse … (… tiste, ki (po nepotrebnem?) delajo galamo).