Dr. Anton Stres je ob somaševanju domačega župnika Andreja Severja med drugim v svojem govoru izpostavil »resnico« kot tako, ki ne more biti stvar interpretacije. Vezano nanjo je spomnil na povojne izvensodne poboje, ki doživljajo skoraj soglasno obsodbo, vendar je to po njegovem premalo. Zločin maja in junija 1945 se je začel dogajati že prej, je dejal: to je z začetkom revolucionarnega nasilja, ki je odstranjeval vse, ki so mu bili v napoto. Po njegovem je to izvirni greh zločina, ki se je zaključil po koncu druge svetovne vojne. Zato je govornik mnenja, da je treba v slovenskem parlamentu sprejeti evropsko resolucijo o obsodbi vseh treh totalitarnih sistemov. Dejal je še, da je vse, kar se trenutno dogaja v smeri sprave, hvalevredno, a po njegovem so to prej obliži na rano kot pa zdravljenje, zato bo ta lahko še dolgo krvavela in bolela.

Sveti maši je sledil kulturni program, v katerem je bilo slišati govor dr. Andreja Finka, nekdanjega profesorja univerze v Buenos Airesu in odvetnika, ves čas pa je bil zelo aktiven tudi pri Zedinjeni Sloveniji. Njegov govor je prebral brat Marcos Fink, ki je sicer kot basbaritonist s sestro mezzosopranistko Bernardo Fink Inzko ob domačem cerkvenem pevskem zboru poskrbel tudi za kulturno obogatitev programa. Dr. Andrej Fink je v svojem govoru zapisal, da je uspeh šentjoške vaške straže, ki se je pred 75 leti uprla partizanskemu napadu, odmeval po Sloveniji in dal hkrati tudi drugim podobno mislečim potrebno motivacijo. Organizatorji so v kulturnem programu spomnili še na 50 otrok iz Šentjošta in okolice, ki so zaradi nasilja partizanskih enot ostali sirote. Kolona otrok se je vila skozi prireditveni prostor, kamor so s strani prihajali fantje, oblečeni v opravo vaških straž, z besedami: »Branil se bom!« Prireditev se je zaključila s podelitvijo Ehrlichovih priznanj, ki jih podeljujejo posameznikom, zaslužnim za ohranjanje spomina na polpreteklo zgodovino. Iz rok direktorja Družine Toneta Rodeta so jih prejeli Jožejka Debeljak Žakelj in Jože Žakelj, msgr. Janez Rihar, dr. Edi Gobec in posthumno Božidar Fink.
Šentjošt velja za kraj, kjer je bila kot odgovor na revolucionarno nasilje partizanskih enot ustanovljena prva vaška straža v Sloveniji, 17. julija 1942. V nekaj dneh je zanjo izvedela cela okolica, tudi partizani. Zato so vas v noči s 24. na 25. julij napadli, vendar je niso mogli zasesti. To sta Šentjošt in okolica v prihodnosti plačala z visokim krvnim davkom, v spomin na katerega so sredi vasi postavili spominsko obeležje Kapela mučencev. Vas je v prejšnjem režimu ostala dolgo zaznamovana, zato po svoje ne preseneča, da je bil 6. januarja 1989 prav v tem kraju sklican razgovor k spravi, ki so se ga udeležili vidni predstavniki takratne slovenske alternative. V senci tega je pomenljivo vprašanje, ki si ga je v enem od svojih zapisov postavil domačin Janko Maček: »Koliko se je od tedaj spremenilo?«

Gašper Tominc, fotografije: GT