Takrat, ko imajo otroci počitnice, tudi naše društvo počiva; v jesenskem in zimskem času pa spet pričnemo z delom. Pisanje člankov pa pride na vrsto šele proti koncu leta. Ker je bilo dogajanje v zadnjih mesecih zanimivo, bomo sedaj z veseljem obudili spomin na pohod po obronkih naše občine, na četrtkove večerne urice ročnih del in na predavanje udeležencev delovne akcije Zgradimo most na Madagaskarju.

Po obronkih naše občine in malo čez
September je bil letos dokaj muhast. Kar naprej je po malem deževalo. Tudi napoved za nedeljo, 15. 9., ni bila nič kaj obetavna, a smo bili zato ob koncu dneva še toliko bolj veseli, ker nas ni namakalo in je za nekaj časa celo posijalo sonce. Ker smo mislili na vse, smo tudi letos pripravili dve varianti. Eno za vzdržljive pohodnike in drugo za tiste, ki 8-urne pešpoti ne bi zmogli. 
Na poti so nekateri obujali spomine na učitelja Tomaža in šolski izlet v Škofjo Loko. Takrat so kot učenci tretjega ali četrtega razreda peš, mimo Kuzovca po grapi Sovpoti, odšli do Loga, tam počakali avtobus, se odpeljali na ogled Škofje Loke in potem z avtobusom preko Ljubljane nazaj v Črni Vrh. 
Tudi tokrat smo se spustili v grapo Sovpot. Štartali smo pri Boštarju in se po poti odpravili do Kovskega vrha, mimo cerkvice in domačije po gozdni poti v ozko hudourniško grapo. Tako smo se izognili zgornjemu delu, ki je zaradi lanskega avgustovskega neurja še vedno težko prehoden. 
Ob strugi in v sami strugi potoka te presenetijo kamniti stebri – ostanki zgradb – najbrž mlina, ter propadajoče hiše s hlevom. Ni si težko predstavljati, kako so tu nekoč živeli, odmaknjeni od vseh, tudi od sonca. In kakšno je bilo bučanje vode ob neurjih. 
Krutost narave in hkrati neizmerna lepota malo nižje v dolini, ko kristalno čista voda pada preko gladkih raznobarvnih skal v izklesane tolmune. Včasih je bila ob vodi samo steza, danes pa je pot, ki so jo morali marsikje že večkrat na novo narediti. 
Preden se potok izlije v Poljansko Soro, se nahaja Kovačija Krmelj z dolgoletno, več generacijsko tradicijo. Kljub večkratnim poplavam in težkem kovaškem delu sedanji kovač, njegova žena in nekaj mladih zagnanih kovačev uživa v svojem delu. Uspešno so se prilagajali in iz nekoč klasične masovne proizvodnje postopno presedlali na unikatne ročno izdelane kovane izdelke, izdelane po predhodnem naročilu. Ob sobotah izvajajo tudi delavnice za prijavljene kandidate, ki bi si radi naredili svoj nož. Termini so zasedeni daleč vnaprej.
Po ogledu kovačije in prikazu dela v njej smo si ogledali še unikatne izdelke, preizkusili smo se v metanju sekire in se malo okrepčali.
Lahko bi še dolgo klepetali, a čakala nas je naporna pot navzgor, nekaj časa po cesti proti Kovskemu vrhu, nato pa po gozdnih stezah in poteh preko Polhovca do vasi Staniše, kjer je pravzaprav živa samo ena kmetija. To je izletniška kmetija Jamnk, kjer so nam pripravili kosilo.
Tu smo bili spet zbrani vsi. Manjši del skupine, ki se ni odločil za celotno pešpot, se je najprej pripeljal do kovačije. Po skupnem ogledu kovačije, so se peš napotili navzgor do slapov, se potem zapeljali do Zminca in navzgor proti Stanišam. Povzpeli so se še do Arharjeve kapelice, na koncu pa smo skoraj istočasno prišli do kmetije.
Odlična hrana, prijetna družba in rahla utrujenost – kar težko se je spet spraviti na noge. A ura nas je že priganjala. Vztrajni pohodniki smo nadaljevali pot mimo lovske koče, preko Mlak po gozdnih poteh nazaj proti Črnemu Vrhu. Ni čudno, da se je že toliko gobarjev izgubilo v Polhovcu.Ta poraščen, razpotegnjen, z gozdnimi poti prepreden hrib je res velik in hitro lahko izgubiš orientacijo.
Mi se nismo izgubili, smo pa odkrili še en čudovit kotiček malo za robom naše občine in ogled priporočamo tudi vam.

Četrtkove večerne urice ročnih del
Že tretjo sezono vsak drugi četrtek, od začetka novembra do konca februarja, preizkušamo naše ročne spretnosti, se učimo novih tehnik, ter ustvarjamo uporabne in okrasne predmete. Izdelovali smo adventne venčke, praznične dekoracije, pletli nogavice in kape, kvačkali ter mokro in suho polstili. Zraven pa prijetno klepetali in zbirali ideje za prihodnja srečanja. Na Miklavževem sejmu v polhograjski graščini, ki je potekal v soboto in nedeljo, smo med 15.00 in 18.00 uro svoje znanje prenašali na obiskovalce vseh generacij.
Vabljeni v našo družbo tudi v januarju in februarju 2025.
O datumih in temah srečanj vas bomo sproti obveščali na facebook strani TD Črni Vrh in v občinskem koledarju dogodkov.

Zgradimo most – delovna skupina pri misijonarju Janezu Krmelju na Madagaskarju
Rado se zgodi, da se v bližini istočasno dogaja več prireditev. Tako je bilo tudi v soboto, 7. 12. 2024, a dvorana v domu krajanov v Črnem Vrhu je bila kljub temu polna. Za tiste, ki jim ni uspelo priti, pa smo sklenili, da v začetku prihodnjega leta predstavitev izpeljemo še enkrat v dvorani v Polhovem Gradcu.
Ob navdušenem pripovedovanju domačinov, Francija in Milke, se nam je utrnila misel, da delovno akcijo, ki je potekala od 9. do 30. oktobra 2024, predstavimo sokrajanom. Tako so udeleženci delovne akcije ob fotografijah in kratkih videih predstavili pot, bivanje in delo v misijonu Janeza Krmelja.
Mlajši člani TD Črni Vrh so priskočili na pomoč s svojim tehničnim znanjem in opremo.
Šest izmed osmih udeležencev delovne akcije nas je popeljalo skozi zanimivo popotovanje.
Pridružila se nam je tudi Neža, ki je bila v Janezovem misijonu lani, ko so gradili visečo brv. Iz Ribnice sta prišla bratranec Pedra Opeke in njegova žena. Seveda ni manjkal naš župnik Bogdan, ki je takoj na začetku vzpostavil povezavo z misijonarjem Janezom Krmeljem. Tako smo iz prve roke izvedeli, da je most prestal prvo večje deževje. Janez je vse prisotne na odru in v dvorani preko povezave veselo pozdravil in se še enkrat zahvalil za opravljeno delo in darove.
Potem so glavno vlogo prevzele fotografije in kratki videi. Jože Urbas je podrobneje opisal potovanje, Franci Raztresen gradnjo mostu. Ostali udeleženci so dodali delčke zanimivega dogajanja: vožnja po komaj prevoznih poteh, kuhanje in umivanje na misijonu Janeza Krmelja, življenje domačinov in krute usode nekaterih otrok, zdravstvene težave in neizmerna požrtvovalnost slovenskih misijonarjev na Madagaskarju.
Hvala udeležencem delovne akcije na Madagaskarju, hvala župniku Bogdanu in misijonarju Janezu in hvala tudi vsem obiskovalcem prireditve, ki ste namenili svoj dar za misijon.
Tudi jaslice v Črnovrški cerkvi se letos navezujejo na omenjeni dogodek – vabljeni, da si jih ogledate.

Simona Košir, foto: Anže in Simona Košir