Podpisana bi vam rada predstavila, kako je naslovne besede uresničila gospa Marijanca Yartz, nekdanja 87-letna mežnarica pri Sv. Juriju na Prapročah nad Polhovim Gradcem in dolgoletna predsednica Klekljarskega društva Polhov Gradec. Želela je nadgraditi znanje v njej tako ljubem klekljanju in se naučiti redko uporabljanih tehnik. Čeprav izkušena klekljarica in odlična mentorica klekljanja je morala šolanje izpeljati po predpisanem programu od osnov dalje. V prvi učni uri je tako klekljala kitico. Po šestih letih zahtevnega izobraževanja je letos »diplomirala« na Čipkarski šoli Idrija.  

Takole je povedala: »Pri nas so klekljali ata, mama in obe starejši sestri, Minka in Lojzka. Stara sem bila kakšnih pet let, ko me je ata naučil klekljati kitico, potem pa je bilo mojega klekljanja konec za čas osnovne šole. Ko sem končala osnovno šolo, sem se jeseni leta 1948 vpisala v Čipkarsko šolo Polhov Gradec, ki je takrat še delovala. Učila nas je gospa Ivanka Naglič iz Žirov. Naslednje leto so šolo ukinili, ker ni bilo več učiteljice. Ker je bilo v Polhovem Gradcu več dobrih klekljaric, je podjetje DOM (Državni prodajni zavod za domačo in umetno obrt Ljubljana) eno od njih zaprosilo, da je pri njih prevzela sukanec, papirce in preostale pripomočke za klekljanje in vsa naročila, kaj je treba sklekljati. Potem je vse to razdelila klekljaricam za delo, narejene čipke pa odnesla nazaj v DOM. V naši vasi je bilo kar nekaj šolanih klekljaric, tako sem se od njih veliko naučila. Ko je Čipkarska šola Idrija začela prirejati tečaje klekljanja za odrasle, sem se jih z veseljem udeleževala in se tudi marsikaj novega naučila. V šolskem letu 2012/2013 sva se dve članici Klekljarskega društva Polhov Gradec vpisali v Čipkarsko šolo za odrasle v Idriji. To nama je bilo omogočeno s pomočjo Občine Dobrova - Polhov Gradec, ki sofinancira delovanje društev po javnem razpisu na področju kulture. Z vmesno enoletno pavzo sem zdaj končala šolanje. Sedaj kar malo pogrešam vožnjo in družbo Majde (Grbec Plestenjak). Šest let sva se enkrat tedensko vozili v Idrijo in se naklepetali in nasmejali. Lansko leto se nama je pridružila še Špela (Kadivec), tudi naša članica, zdaj bosta z Majdo sami vozili slalom proti Idriji. Bogu hvala, zame se je dobro končalo, naj se srečno konča še njima. Sprašujete, zakaj sem se pri 80. letih vpisala v čipkarsko šolo. Želja po novem znanju, vedno me je veselilo kaj novega spoznati in se naučiti, in seveda veliko veselje do klekljanja. Zdaj moram še izpiliti postran žilco, se le redko nuca.«

Naj podpisana dodam, da se gospa Marijanca še vedno ne more upreti nakupu novih papircev. Izpod njenih klekljev tako nastajajo nove in nove umetnine.

Ravnateljica Čipkarske šole Idrija gospa Metka Fortuna je takole komentirala uspeh gospe Marijance: »Gospa Marijanca Yartz – vsak, ki jo pozna, najbrž ve, da kleklja že vse življenje, kot radi rečemo. Ampak ona ne le da kleklja, gospa Marijanca je odlična klekljarica, kljub temu pa se je še dodatno izpopolnjevala v klekljanju. Več let je obiskovala program čipkarske šole za odrasle, ki ga v Idriji izvaja Čipkarska šola Idrija. Zahtevni vzorci so ji bili še posebej v veselje. Ob klekljanju vzorcev  s starimi, redko uporabljenimi tehnikami, pa je iz spominov obujala klekljarske veščine, pridobljene v njenih mladih letih. Ob uspešnem zaključku čipkarske šole za odrasle je iskreno čestitamo! O pomembnosti njenega dosežka priča tudi podatek, da je gospa Marijanca šele tretja klekljarica, ki ji je v 15 letih, odkar se program izvaja, uspelo zaključiti klekljarsko obsežen in zahteven program.«   

Gospe Marijanci iskreno čestitamo za izjemni dosežek z željo, da bi svoje znanje še dolgo prenašala mlajši generaciji klekljaric in s svojo modrostjo dajala zgled in pogum za optimistično gledanje na svet in življenje.

Tatjana Trontelj, Klekljarsko društvo Polhov Gradec