Kamišibaj, le kaj je to? Je to kakšen izraz, ko nekoga vprašaš kam tako hiti? Ne seveda ne, gre za pripovedovanje zgodbe ob slikah in je del japonske umetnosti. V lanskem šolskem letu je potekalo izobraževanje v Logatcu in zdaj vemo, da je kamišibaj pravzaprav stroj za pravljice. Butaj napolniš z zgodbo in začneš. Kaj pa je to butaj? To je mali odrček z vratci, ki je podoben malemu televizijskemu ekranu. Za temi vratci pa se skriva zgodba. In velika odgovornost je na kamišibajkarju, da zna to zgodbo predstaviti občinstvu. Pa je res tako preprosto? Na prvi pogled že, a vendar, ko se preko izobraževanj spoznavamo s kamišibajem, takrat vidimo, da to ni le risanje na liste in pripovedovanje zgodbe. Je veliko več, saj slike največkrat zajamejo tisti del zgodbe, ki ostaja neizgovorjen. In tako smo se v mesecu februarju tudi v našem vrtcu srečali s kamišibajem, saj sva vzgojiteljici Lea in Mateja otrokom pripravili predstavo s kamišibajem. Najprej smo spoznali pesem o Hruški Debeluški, nato pa še pravljico o Palčku Pohajalčku. Led sva prebili v skupini Sovice, nato sva obiskali otroke iz Brezja v skupini Konjički, nazadnje pa sva pripravili prestavo še za vse otroke iz 1. nadstropja enote Dobrova. Otrokom je bila predstava všeč in obljubili so, da bodo tudi oni s svojimi vzgojiteljicami pripravili svoje kamišibaje. Zelo se veseliva ogleda, ko bodo končani. V tem šolskem letu dajemo velik poudarek na povezovanje šole in vrtca, zato bova v naslednjih dneh obiskali tudi otroke v 1. A razredu ter tudi njim prestavili svoji kamišibajski zgodbi.

Zapisali: vzgojiteljici vrtca Dobrova, Lea Kogovšek in Mateja Dolinar