Tema letošnjega Tedna otroka je bila radovednost oz. Zakaji in zatoji radovednosti. Zveza prijateljev mladine Slovenije je na nacionalni ravni pripravila natečaj in ga ponudila vsem slovenskim šolarjem. Učenci so bili povabljeni, da najdejo čim bolj radovedno vprašanje in nanj poiščejo odgovor na čimbolj »raziskovalen« in inovativen način, se pravi brez pomoči strica Googla. Kot vsako let  pa smo tudi letos na naši šoli pripravili »polhograjski program«.

S sodelavko sva oblikovali načrt za ponedeljkovo razredno uro. Za uvod sva predlagali ogled ene od nam vseh poznanih in simpatičnih risank Pipi in Melkijad. Saj se še spomnite večnih vprašanj Pipija: »Melkijad, kaj je to ...?« in odgovor starejšega brata: »Nič lažjega, pojdi z mano.« Zvedavost malega Pipija in potrpežljivost Melkijada ter čas, ki si ga je vzel, da je bratu odgovoril na vsako, na videz še tako nepomembno, nemogoče ali celo trapasto vprašanje, sta zgovorna sama po sebi.

Učitelj je nato s skritim predmetom v škatlici v otrocih poskusil zbuditi radovednost, nato pa je sledil krajši pogovor na temo radovednosti. Učenci so skupaj z učiteljem iskali odgovore na vprašanja kot so: Kaj je radovednost? Je pomembna? Zakaj je pomembna? Kaj se zgodi, da (v najstništvu) radovednost pogosto zamre? Kaj radovednost prebuja, kaj pa jo zatira? Se strinjate s izrekom: »Kdor ne tvega največ tvega«? Znamo presojati, kdaj je tveganje preveliko? Je vse napake možno popraviti? in tako naprej. Da radovednost vsaj malo spodbudimo, smo v šolski avli in na hodniku razredne stopnje pripravili kotiček radovednosti. Tam jih je čakalo cel kup zanimivih vprašanj Zakaj ...? in odgovorov Zato ... Med njimi pa je bilo tudi posebno nagradno vprašanje Zakaj?. Naloga otrok je bila, da na dano vprašanje poiščejo čimbolj izviren odgovor. Avtor najbolj domiselnega odgovora pa je bil tudi nagrajen.

Moram priznati, da me je odziv otrok oz. število odgovorov v skrinjici prijetno presenetilo, saj se mi večkrat zdi, da je naše otroke radovednost z vso ustvarjalnostjo in domišljijo, ki ju prinese sabo, zapustila ter da otroke digitalne dobe nobena stvar, razen računalniških igric in aplikacij na mobilnem telefonu, ne pritegne več. Ne vem. Razmišljam. Mogoče pa jim ne ponudimo pravega vprašanja ali pa so enostavno nehali spraševati, ker so na vprašanja s strani odraslih prevečkrat dobili odgovor: »Daj mi mir, zdaj nimam časa.«

Kaj menite?

No, če sem s tem vprašanjem tudi v vas bralcih prebudila kanček radovednosti, potem je namen članka dosežen. Bodimo radovedni!

Darja Malovrh