Po lanskoletnem prijetnem enodnevnem pohodu za zdravje zaposlenih v Osnovni šoli Dobrova na Tošč in Grmado smo se letos odločili, da se podamo na dvodnevno dogodivščino. Tako smo spet obudili za nekaj let prekinjeno tradicionalno dvodnevno planinsko turo in se podali na Soško pot, ki je ena izmed najlepših označenih poti v Sloveniji, saj nas vodi tako mimo poznanih lepot reke Soče kot tudi v odmaknjene kotičke, kjer gorsko lepotico lahko občudujemo v miru in tišini.

S hojo smo začeli na začetku – pri izviru Soče. Za malo napora pri dostopu do izvira nas reka nagradi s kristalno čisto vodo. Kadar je vode veliko, je izvir mogočen, po letošnjem sušnem poletju pa je bil bolj skromen, a še vedno vreden ogleda, saj  je voda zbrana v podzemnem, azurno modrem jezeru. Mimo spomenika, posvečenega Juliusu Kugyku, nas je pot peljala najprej v sotesko Mlinarice, nato pa proti Malim koritom do cilja prvega dne. V kampu Korita smo ob tabornem ognju in prijetnem kramljanju preživeli večer.

Če je bil prvi del poti večkrat odmaknjen stran od Soče v bližnji gozd, pa vodi pot proti Kalu Koritnici, kjer je bil naš cilj, ves čas ob  reki. Tako smo lahko občudovali njeno lepoto in se prepričali, zakaj pravijo, da je Soča najlepša evropska reka. Ko se združijo tri stvari – čudovita pot, prekrasno jesensko vreme in dobra družba, izlet mora uspeti. In naš je. Še preden smo namreč prišli do cilja, smo že razmišljali, kam gremo prihodnje leto. Lepo je biti del kolektiva, v katerem si znamo vzeti čas tudi za druženje in združevanje prijetnega s koristnim.                                                    

Pohodniki OŠ Dobrova