Lara Jankovec, učenka 9. razreda, ki obiskuje Osnovno šolo Polhov Gradec, se lahko pohvali s svojevrstnim literarnim dosežkom – osvojila je namreč 3. mesto na 13. Natečaju za Najboljše ljubezensko pismo med mladimi v državi v letu 2025. Njeno pismo je bilo predstavljeno na slavnostni podelitvi nagrad, ki je potekalo v nedeljo, 16. 11. 2025, v Kulturnem domu v Preddvoru. Strokovna komisija, je prejela 243 pisem (152 osnovnošolskih, 91 srednješolskih). Komisijo so sestavljali Rut Zlobec, prof. slov., Neža Cerinšek, magistrska študentka slovenistike na ljubljanski Filozofski fakulteti in študentka oblik govora na AGRFT ter dr. Mira Delavec Touhami, prof. slovenščine in zgodovine. Namen natečaja je bil motivacija mladih, da svoje literarne umetnine predstavijo javnosti in se jih pri njihovi nadarjenosti dodatno motivira. Poleg tega se z natečajem obuja spomin na prvo slovensko pesnico, pisateljico, skladateljico in pravljičarko Josipino Urbančič Turnograjsko.
Glavni kriteriji pri ocenjevanju so bili izvirnost besedila, prvoosebni pripovedovalec, bogastvo besedišča, doživljanje osebe, ki piše, in sama celovitost besedila. Preden je Lara na prireditvi prebrala svoje pismo, jo je strokovna žirija napovedala s spodnjimi besedami: "Larino pismo je iskreno in upajoče. Od lastnih želja, odslikavajočih, kar v življenju šteje, ga avtorica razširi v upanje za svet. Pri tem njen jezik ohranja mehkobo, a hkrati pronicljivo odločnost, zato ne zdrsne v patetiko. Odgovornost za prihodnost Lara nato usmeri nase in je pri tem sočutna do sebe, kar ustvarja občutek domačnosti in varnosti. Njene besede so besede posameznice, ki je zmožna imeti rada življenje, četudi se zaveda, da se človeštvo včasih že nagiba čez rob sprejemljivega in znosnega. Na prvi pogled se zdi, da je na boljšo prihodnost pripravljena počakati, četudi jo v resnici nežno, a hkrati odločno in vztrajno gradi iz dneva v dan."
Iskrene čestitke Lari za njeno iskrivo razmišljanje o prihodnosti in njeno literarno ustvarjalnost.

Urška Žagar, mentorica natečaja

Draga prihodnost!

Pišem ti zato, ker bi ti rada povedala, kako rada te imam in kako nestrpno te že pričakujem. Sem v devetem razredu in v tem letu se moram odločiti, katero šolo bom obiskovala naprej, kar pa bo ključno za preostanek mojega življenja. Brskam po računalniku, kam bi lahko šla, a v srcu še ne vem, kaj bi počela. Trenutno sem na prelomnici, ko prehajam iz osnovne šole v srednjo in če sem iskrena, me je prav malo strah. A ko pomislim, kaj bom v prihodnosti še doživela, vse prečudovite stvari, ki me še čakajo, te nestrpno pričakujem s toplino v srcu in te imam že zdaj rada.
Hrepenim po svobodi in toplini, ki šele prihaja. Hrepenim po tem, da bi raziskala svet in okusila življenje drugih. Po tem, da se osvobodim kletke in svobodno zaplešem. Ne vem, kdo boš, kje boš ali kdaj boš prišla, a vem, da obstajaš. Ti si tisto, kar še ni tukaj, pa vendar te ves čas čutim, po čem hrepenim. Si svoboda,  luč na koncu vseh poti, ki še vodijo skozi meglo. Ko zaprem oči, te včasih vidim. To občutim kot občutek, kot mehko, svetlo prisotnost, ki mi ogreje srce in mi v telo naseli občutek navdušenja. Ob tem se mi usta vsakič razvijejo v velikanski nasmeh. Ko pogledam v nebo, si predstavljam, da se bo in iz mene, ki sem trenutno zapredek, razvil prekrasen metulj. Ob tem pomislim in si živo predstavljam, kaj vse lahko v življenju počnem ter kaj vse lahko spremenim.
Saj, draga prihodnost, ta svet gre v »maloro«, kot vedno reče moj ati. Ljudje uničujemo Zemljo, ki smo si jo polastili kar tako in uničujemo življenjski prostor živalim, ogrožamo tudi živali in s tem tudi nas same. Temperature se spreminjajo, reke poplavljajo, morska gladina se dviguje in potaplja otoke, puščave se širijo … Lahko bi temu dodala še cel spisek, a ključno je, da je vzrok tega človeška prisotnost. A kot da težav še ni dovolj, se ljudje med seboj še pobijamo z vojnami, med seboj pa imamo veliko konfliktov. Veliko ljudi je revnih in umirajo od lakote, žeje. Kot vidiš,  ima Zemlja trenutno zelo veliko težav, zato upam, da se bo to s časom spremenilo. Saj drži trditev, da upanje umre zadnje.
Vem, da si ljubezen, ki je še ni bilo. Tista, ki je ne morem najti v ljudeh, ampak v sebi. Si tisto, kar pride s časom, ko sem te pripravljena sprejeti, brez strahu, obramb in maske. Tvoje oči še nimajo barve, tvoj glas še nima tona, tvoj obraz še ni znan. A si mi vendar že domača. Ko pišem te besede, si predstavljam, da jih boš nekega dne prebrala. Morda čez leto, morda čez desetletje, ali pa v nekem svetu, kjer čas teče drugače. In ko jih boš prebrala, boš vedela, da je to bilo zate.
V tem trenutku živim v svetu, kjer se ljudje izgubljajo drug v drugem, a se ne najdejo. Kjer se ljubezen pogosto meri v všečkih, pogovorih, ki so krajši od misli in večinoma po spletu, ter stikih, ki ne trajajo dovolj dolgo, da bi postali resnični in se po navadi ne odvijajo v živo. A jaz sem odločena čakati nate v razumevanju, da nekatere vezi ne nastanejo v trenutku, temveč se tkejo skozi čas.
Morda boš pa boš prišla z vetrom, tako naravno, kot da si bil vedno del mene. Ko boš tu, upam, da me boš našla, nepopolno, ampak resnično. Z brazgotinami in napakami, ki jih ne skrivam več, ampak sprejemam. Saj nihče na tem svetu ni popoln, vsi smo si različni, a pod kožo enaki.
Ker ljubezen do tebe, prihodnost, zame ni drama. Ni ogenj, ki požge, ampak ogenj, ki greje. Ni pobeg, ampak vrnitev. Dom, ki obstaja.
Do takrat te nosim s sabo. Ne kot breme, ampak kot upanje. Kot nekaj, zaradi česar je vredno biti potrpežljiv. Vsakič, ko padem, se pobiram z mislijo nate. Ne ker bi bila moje rešenje, ampak ker si moje ogledalo, tisto, ki bo znalo videti mene tam, kjer drugi gledajo mimo.
Hrepenim po tem, da ne bi bila več ujeta v obveznosti, in da bi živela, kot hočem jaz in kot bi mi narekovala narava.
Ljuba prihodnost, naj bo to pismo seme v zemlji, ki ga shranim v srce. Ko bo prišel pravi čas, bo vzklilo. In ti boš cvet, ki se bo znal razcveteti tudi v meni.
Do takrat pa ostani svetloba na koncu mojega vsakdana. In ko prideš, prinesi mir. Jaz bom prinesla srce.

Tvoja Lara