Logo MojaObčina.si

Dobrova-Polhov Gradec

DANES
24°C
11°C
JUTRI
24°C
13°C
Deli

Iz OŠ Polhov Gradec

Učenke zastopale šolo na plesnem festivalu v Turčiji

Četrtek, 18. aprila, je bil dan, ki smo ga skupinica punc že močno pričakovale, ker smo se odpravljale v Turčijo zastopat Slovenijo na enega največjih otroških plesnih festivalov na svetu. Z nami sta šli učiteljica Nina Dolinar in gospa Darinka, ki sta bili celotno pot v Turčijo in nazaj popolna družba. Pred šolo smo se dobile že zelo zgodaj zjutraj in se odpravile na letališče Jožeta Pučnika, kjer smo brez težav prišle čez vse kontrole, se vkrcale  na letalo in ob 9.10 zapustile slovenska tla.
Letalo ima seveda svoj čar, zato nas je začaralo za kar dobre pol ure, nato pa so nas prijazni uslužbenci letala presenetili z zajtrkom. Kot je znano, hrana na letalu ni ravno presežek, ampak je pa svojevrstno doživetje zajtrkovati več kot 8000 metrov nad tlemi. Ko pa smo pristali v Istanbulu, nas je velikost novega letališča kar šokirala, saj smo se od letala do vhoda na letališče peljali kar s trolo. Na letališču nas je pričakala prijazna gospa Simozar, ki nas je spremljala celotno bivanje v Turčiji. Med potjo do Izmita, mesta, kjer se je festival odvijal, smo večinoma spale, a nas je čez dobro uro že zbudil občutek pričakovanja, ker smo bili vedno bližje šoli, kjer smo spoznale svoje gostitelje, pri katerih smo živele med tednom v Turčiji. Končno smo prispeli k šoli, ki je ogromna, in objele svoje turške družine ter se odpravile v svoj turški dom. Kmalu pa smo ugotovile, da so Turki eni izmed bolj prijaznih ljudi, kar smo jih kdaj spoznale, ker bi ti postregli s čimerkoli želiš, če pa tega ne bi imeli, pa bi se takoj odpravili v trgovino.
V petek zjutraj smo se s svojimi turškimi vrstnicami odpravile v šolo in tako izkusile norost turških voznikov, a smo vseeno varno prišle do šole. V šoli sta nas pričakali učiteljici, s katerima smo se odpravili na zelo poseben obisk – h guvernerju Izmita, kjer smo posadile vsaka svoje drevo z našimi imeni in tako zdaj v Turčiji raste 11 dreves s slovenskimi imeni. Kasneje smo se preoblekle v svoje kostume, (ki so, mimogrede, izgledali nadvse mačje) in se odpravile na parado, kjer smo ponosno kazale barve slovenske države. Parada je šla do trgovskega centra, kjer smo odplesale svoj ples, potem pa se prepustile razvajanju turških družin. V soboto smo imeli z družinami prost dan, zato se nas je velika večina odpravila na ogled Istanbula. V resnici Istanbul ni ravno prečudovito mesto, ker ga ves čas oblegajo množice ljudi in velik hrup, a vseeno ga je bilo treba videti. V naslednjih nekaj dneh pa so se nastopi kar vrstili, a to nam vsekakor ni preprečilo, da ne bi spoznale turške kulture, kajti vsak večer smo s svojimi turškimi družinami pili turški čaj, turško kavo in jedli izjemno sladke turške sladkarije ter prefinjeno začinjeno turško hrano.
Sreda je bila dan našega odhoda. Seveda smo vse že pogrešale Slovenijo, a bi z lahkoto v Turčiji ostale še nekaj dni več, zato nam je bilo ob odhodu izjemno težko, saj so nas turške družine vzele za svoje, mi pa njih. Ob odhodu so nas založili z darili. V naših kovčkih je bilo vse od copat pa do prefinjenih turških kozarčkov za čaj. Prišel je čas slovesa. Pritekla je marsikatera solza, kajti misel, da teh ljudi, ki jih imaš rad, najverjetneje ne boš videl nikoli več, se ti na oči obesi z ogromno težo. Po težkem slovesu smo se s še vedno solznimi očmi odpravile do šole, kjer dela Darinkina prijateljica, kjer smo se s turškimi otroki lotili tradicionalne turške umetnosti ebru. Po končanih delavnicah smo se še zadnjič najedle turških jedi in pile turški čaj, nato pa smo se odpravile na letališče. Zopet smo uspešno opravile vse kontrole, kar je bilo pravo presenečenje glede na količino daril, ki smo jih tovorile v Slovenijo. Nekaj minut čez pol sedmo pa smo zapustile turška tla in kmalu pod sabo zagledale našo Slovenijo.

Lucija Janša, 9. a

 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi