Konec junija smo z učenci POŠ Črni Vrh imeli še zadnji naravoslovni dan. Šli smo v Mačkov graben, h Kobilcu, kjer Rok Kozjek kuha oglje. Nobeden od učencev še ni videl oglarske kope, zato so vsi nestrpno čakali, da spoznajo to staro, že skoraj izumrlo obrt. Povzpeli smo se na »gbn«, kjer je bila postavljena ognjenca. Najprej smo stopili do oglarske koče, kjer nam je Rok pokazal fotografije poplav iz leta 1924, ki so močno prizadele Mačkov graben. Videli smo porušene hiše, Tošč, ki je bil še brez dreves in široko strugo hudourniškega potoka. Odšli smo do ognjence. To je bil velik črn kup, s premerom okoli 10 m, iz katerega se je kadilo. Rok nam je razložil, kako se kopa postavi. Najprej postavi nekaj metrov visoko cev, okoli katere začne skladati les. Postavi prvo »nadstropje«, nato drugo in na vrhu še tretje. Les nato obloži s svežimi smrekovimi vejami in na koncu prekrije z 20 cm debelo plastjo zemlje. Vse skupaj mora biti trdno in ne sme biti nobene stranske luknje. Ko je vse pripravljeno, spleza na vrh, od kjer zakuri na dnu luknje, ki jo je moral pustiti na začetku zlaganja. Ko dobro zagori, mora prekriti še luknjo na vrhu. Sedaj z dolgo palico naredi luknje ob strani, skozi katere izhaja dim. Vsaki dve uri, tudi ponoči, mora kopo pregledati. Pogleda, če se je kje naredila luknja in jo zapre. Kopo mora poteptati. To naredi tako, da gre nanjo in z nogo udarja po njej. Naredi tudi nove luknje za dim. Zelo mora paziti, da ne začne goreti. Les se mora samo kuhati in to na temperaturi okoli 300 ^oC. Kopa je vsak dan nižja in ožja in približno čez dva tedna je oglje kuhano. Takrat kopo odkrije in z grabljami in vilami loči manjše in večje kose oglja. Ko je popolnoma ohlajeno, ga ob pomoči cele družine spakira v papirnate vreče. Oglje je pripravljeno za prodajo. Kupci morajo zaradi velikega povpraševanja oglje predhodno naročiti. Včasih so ga odkupovali kovači, danes pa predvsem ljudje, ki na piknikih pečejo na žaru.

Valerija Petrovec