Rastem s knjigo

V četrtek, 4. aprila, smo se sedmošolci v okviru projekta Rastem s knjigo podali v našo prestolnico Ljubljano. Kot se spodobi za projekt, ki je povezan s knjigami, smo si najprej ogledali knjižnico, in sicer knjižnico Prežihovega Voranca. Že na zunaj je zanimiva, v notranjosti pa je še toliko lepša, saj ji dodatno lepoto prinesejo knjige. Poslušali smo zanimivo predstavitev in si nato tudi ogledali posamezne prostore v njej. Najbolj me je presenetila študentska soba, kjer imajo šolarji, dijaki in študenti možnost branja in delanja seminarskih nalog v miru. Ob odhodu iz knjižnice smo dobili vsak svoj izvod knjige Avtobus ob treh. Sledil je ogled Kongresnega trga. Je zelo velik, obdajajo ga zanimive stare zgradbe in seveda pogled na Ljubljanski grad. Nato smo si ogledali maketo Ljubljane. Potem smo se odpravili do znamenitega Prešernovega trga, ki ga krasi veličasten spomenik našemu največjemu pesniku Francetu Prešernu z muzo, boginjo umetnosti, ki bdi nad njim. Tam so nam sošolci predstavili zgodovino kipa. Zanimivo se nam je zdelo, da je ob razkritju kipa nastal škandal zaradi odkritega oprsja muze in da nekateri verjamejo, da pogled na muzo prinese navdih. Od makete smo zavili proti Tromostovju, ki na domiseln trojni način prečka reko Ljubljanico. Tam smo izvedeli veliko novega o znanem arhitektu Jožetu Plečniku, ki je tudi zaslužen za videz mostu. Hodili smo tudi po Mestnem trgu. Ogledali smo si Robbov vodnjak in poslušali predstavitev naših sošolcev. Predstavili so nam tudi Magistrat, ki je pomemben del trga. Sledil je še najmanjši, Ribji trg. Ime je dobil po ribiškem pristanu in ribji tržnici. Najpomembnejši objekt na trgu je tako imenovana Polževa hiša, v kateri je bival Primož Trubar. Nato smo si ogledali že vsem iz pesmi poznan Šuštarski ali Čevljarski most. Zanimivo se nam je zdelo, da so pod njim včasih kaznovali peke, ki so goljufali pri tehtanju kruha. Zaprli so jih v leseno košaro in jih namakali v Ljubljanico. Pred odhodom domov smo šli še mimo največje knjižnice v Sloveniji, Narodne in univerzitetne knjižnice, ki je še danes lep spomin na našega arhitekta Jožeta Plečnika. Vsem nam je bila všeč zanimivo oblikovana vratna kljuka v obliki konja. Tako se je naš ogled Ljubljane končal in avtobus nas je odpeljal nazaj proti šoli. Vsi smo že komaj čakali, da preverimo, ali nam je knjiga, ki so nam jo podarili, všeč.

Neli Dolinar, 7. b

Obisk RTV
V sredo, 6. marca, smo se učenci izbirnega predmeta vzgoja za medije in nekaj najbolj pridnih novinarjev odpravili na ogled prostorov nacionalnega radia in televizije Slovenija – ali povedano drugače – na RTV. Pred televizijo nas je najprej lepo sprejela gospa Katja Pečaver, ki nas je popeljala v notranjost stavbe (radio in televizija imata namreč vsaka svojo stavbo, ki ju povezuje podzemni tunel). Že ob vstopu smo poleg vratarja odložili jakne in že takoj na začetku uzrli enega največjih junakov RTV – zajčka Bineta, ki je mirno sedel v vitrini in nas pozdravljal. Najprej smo se odpravili v masko in garderobo, kjer smo izvedeli, da imajo v lasti več kot 70.000 kosov oblačil (sanje vsakega dekleta med 11. in 100. letom) in imajo nekateri celo zgodovinsko vrednost. Nato smo se odpravili v ogromen prostor, kjer hranijo rekvizite za scene. Tu nas je najbolj presenetila informacija, da se scena za Emo pripravlja več kot dva tedna. Nazadnje smo se odpravili še na ogled studiev. Ogledali smo si vse po vrsti; začeli smo seveda v največjem, kjer snemajo Emo in oddaje in sprejme tudi največje število gledalcev. Sledila sta še zeleni in modri studio. V vseh studiih je kar mrgolelo kamer in reflektorjev. Od televizijske hiše smo se počasi poslovili in obisk nadaljevali čez cesto – v radijski hiši. Tu nas je sprejela gospa Špela. Po kratkem začetnem pogovoru nas je vodila do montirnice, kjer nam je gospod pred majhnim studiem veliko povedal o nastajanju radijskih prispevkov, nato pa smo v studio potisnili učiteljico Vesno Muhič in učitelja Jureta Kramarja, ki sta izvedla skoraj povsem profesionalen pogovor o psih. Izvedeli smo še, koliko časa poteka šolanje radijca in zelo nas je presenetilo dejstvo, da mora kandidat pred prvim govorom v živo opraviti kar dve leti prakse in šolanja na radiu. Odpravili smo se še v enega od večjih studiev, kjer smo bili priča oddajanju v živo, nato pa smo si ogledali lepo dvorano, kjer imajo vaje simfoniki, big band in še mnogi drugi. Za konec smo se odpravili v Mlinarja, nato pa na avtobus in proti domu.
Lucija Janša, 9. a