A: Oh, ja … Danes se počutim tako črno.

B: Kaj pa je narobe? Si mogoče žalostna?

A: Pravzaprav sem res. Včeraj smo morali dati uspavati našega Pikija. Bil je bolan in ni se mu dalo več pomagati. Pa tako prijazen kuža je bil.

B: Žal mi je. Vem, kako se počutiš, tudi sama sem to že doživela. Veš, čez čas bo bolje, boš videla. 

A: Hvala, ker si me poslušala. Mi je že malo lažje. Zdi se, da moja črna postaja svetlejša. Kaj pa ti? Kakšna pa je tvoja današnja barva?

B: Hmm … danes rumena, včeraj pa sem vse videla vijolično, pa še malo zeleno zraven. 

A: Kaj pa je bilo? Si bila zaskrbljena?

B: Ja, res sem bila. Strah me je bilo, ker nisem vedela,  kako naj se lotim referata.  Maji je to tako dobro uspelo, da priznam, da sem bila kar malo zelena od zavisti.

A: Kaj pa si storila?

B: Opogumila sem se in šla k učitelju ter mu povedala, kaj me teži. Veš, kako prijetno je bilo poklepetati z njim.  Učitelji  v resnici sploh niso tak bavbav. Pa še z Majo sem govorila in mi bo pomagala. Res se bolje počutim sedaj. 

A: Ja, pogovor vedno pomaga. Ali pa že samo to, da te nekdo posluša.   

B: Ja, res je. 

A in B: Če pri srcu je tesno, po pogovoru bolje bo.

Prebrali ste del kratke radijske oddaje, ki smo jo na Osnovni šoli Polhov Gradec pripravili kot uvod v Teden otroka. Ta je potekal od 5. do 11. oktobra. Slogan letošnjega tedna otroka je Odgovor je pogovor. V timu za organizacijo aktivnosti smo v skladu z omenjenim sloganom želeli v tem tednu še dodatno spodbuditi komunikacijo, tako med učenci kot med učenci in učitelji. Izvedli smo več dejavnosti. 

Na ravni cele šole so učenci vsak dan izražali svoje počutje v barvah. V vsakem matičnem razredu smo izobesili tabelo z legendo in vsak učenec je kvadratek pod določenim dnem pobarval z barvo, ki se skladala z  njegovim počutjem tisto jutro oz. dan. Učenci so lahko izbirali med šestimi barvami, torej šestimi čustvi. Namen te dejavnosti je bil, kot že rečeno, spodbuditi učence k medsebojni komunikaciji, jih krepiti v veščini sočutnega pogovora in ne nazadnje omogočiti izkušnjo, da je šola prostor, kjer je varno izraziti svoja čustva oziroma morebitno stisko. Učitelji smo učence spodbujali  k temu, da drug drugemu pomagajo »zasijati rumeno« (postati veseli) ali se »obarvati modro« (postati umirjeni).

Učenci na predmetni stopnji so v tednu otroka imeli tudi možnost, da se prijavijo na pogovorne minutke k kateremu koli učitelju, in sicer v terminu njegove dopoldanske govorilne ure ali ure, ki jo je učitelji ponudil. Povpraševanje je bilo veliko, saj so bili skoraj vsi termini zasedeni. Pogovorne minutke pa so čisto prehitro minile. 

Skratka, v tednu otroka je bilo na naši šoli, kot se za tak teden tudi spodobi, še posebej pestro, živahno in  klepetavo. 

V imenu tima za organizacijo tedna otroka zapisala Mateja Zgonc Benkovič