Šilentabor je 751 m visok vrh nad istoimensko vasjo in je najvišji vrh grebena na jugovzhodni strani pivške doline.
Kljub ne preveč dobri vremenski napovedi se nas je 56 pohodnikov DU Dobrova 14. 11. 2023 odločilo, da opravimo načrtovani pohod. V oblačnem jutru smo se odpeljali proti Pivki. Že pred Vrhniko je začelo rahlo deževati in bolj ko smo se bližali Postojni, močneje je deževalo. Ko smo se pripeljali v Pivko, pa je dež že skoraj ponehal. Odločili smo se, da pohod nadaljujemo. Kot izkušeni pohodniki, ki so vedno pripravljeni, da jih ne more nič presenetiti, smo se hitro opremili za hojo po dežju in se odpravili proti Primožu nad Pivko. Z jesenskim listjem pokrita peščena pot nas je vodila vseskozi rahlo navzgor, dokler nismo prispeli na vrh 718 m visokega Primoža. Že med hojo na vrh smo opazili ostanke vojaških utrdb, na samem vrhu pa so ostanki utrdbe, ki je bila vkopana v živo skalo in povezana z 481 m rovov. Vse to so po prvi svetovni vojni zgradili Italijani. Po kratkem postanku na vrhu smo morali nazaj po isti poti do križišča, kjer smo zavili proti našemu cilju pohoda Šilentaborju. Pot nas je vodila skozi jesenski gozd, zavit v meglo. Na naše veselje je dež prenehal in lahko smo si privoščili kratek postanek za malico. Sledil je rahel vzpon in kmalu smo prispeli do vasice Šilentabor, v kateri živi 15 prebivalcev. Še nekaj korakov in bili smo na vrhu. Pred nami je v meglo zavit stal oddajnik, nekdaj pa je tu stal grad, ki so ga leta 1471 zgradili kot protiturško utrdbo, v kateri so prebivalci okoliških vasi našli varno zavetje. Na tem gradu je leta 1635 bila zadnja bitka vseslovenskega kmečkega upora. Takrat naj bi puntarji grad tudi zažgali. Zaradi megle smo bili prikrajšani za razgled, ki ga drugače nudi vrh Šilentaborja. Naredili smo fotografijo za spomin in se nazaj vrnili v vas. Po kratkem postanku smo se na drugi strani vasi povzpeli še do cerkvice sv. Martina, ki je bila zgrajena v prvi polovici 15. stoletja.
Pred nami je bil še zadnji del poti, rahel spust skozi gozd proti Ratečevemu Brdu. Po dobri uri hoje in prehojenih skoraj 15 km, smo prispeli do turistične kmetije Janezinovi. Tu so nas postregli z domačo jedačo in pijačo. Dobre volje smo zapustili Janezinove in se z avtobusom, ki nas je že čakal, odpeljali domov.

Tekst in fotografija: Vinko Kuder