Logo MojaObčina.si

Dobrova-Polhov Gradec

DANES
3°C
-4°C
JUTRI
1°C
0°C

Razstava ob 25-letnici Klekljarskega društva Polhov Gradec

Polhograjska graščina, 18. junij – Z malo časovnega zamika poročam o lepem dogodku v delovanju Klekljarskega društva Polhov Gradec. Pred 25 leti, 10. maja 1996, se nas je 13 klekljaric zbralo na ustanovnem občnem zboru. Klekljarsko društvo Polhov Gradec je bilo ob ustanovitvi prvo društvo svoje vrste v Sloveniji. Za predsednico smo takrat izbrale gospo Marijanco Yartz, ki je naša predsednica še danes.
Ob upoštevanju junija veljavnih protikoronskih ukrepov smo se zbrali pod starosto grajskega parka, lipo, ki se ni pustila požagati v stihiji uničevanja dreves in grmovnic v parku po drugi svetovni vojni. V svoji mogočnosti pomeni trdoživost slovenskega naroda.
Zbrane je nagovorila članica društva Milka Bokal:  Spoštovani ljubitelji umetnosti bele niti, drage klekljarice in klekljarji, cenjene obiskovalke in obiskovalci, vsi lepo pozdravljeni!  Zbrali smo se, da praznujemo véliki praznik našega klekljarskega društva, Klekljarskega društva Polhov Gradec, 25-letnico njegove ustanovitve. Petindvajsetletnica obstoja česa ali kakšne dejavnosti se v jezikih, tudi v slovenščini, izraža z žlahtno kovino, s srebrom. Tako govorimo o srebrni poroki, trud in vztrajno telesno zavzetost nakazuje srebrna kolajna, posebno vrednost ima srebrni pribor. Naši razstavi pa smo dali ime Srebrni polhograjski klekelj. Vsi ti izrazi bolj ali manj razpoznavno kažejo dragocenost te žlahtne kovine in s tem posredno naše prireditve.
A slovenščina ima še en izraz v povezavi s srebrnino, ki je dobil poudarek pred kratkim. To je srebrni zvon. Zvonarski slovar ga tako utemeljuje: srebrni zvon pomeni zvon, ki je bil po ljudskem izročilu ulit z dodatkom srebra. Prav izraz srebrni zvon se bolj kot drugi ujema z našim klekljarstvom in našim praznovanjem. Srebrni zvon se namreč na zunaj nič ne razlikuje od drugih zvonov, njegova vrednost naj bi se skrivala v zvonovini, v izdelku kot takem. Tudi naše čipke so na zunaj le splet belih prepletajočih se nitk, a v sebi skrivajo vse številne pretečene ure, ko so oči zrle vanje, vse skrite misli, lepe in mogoče tudi temne, ki so se porajale v času morebiti samotnega potrkavanja s klekeljni. A prepričani smo, da je bilo v vse naše preživljanje ob klekljanju prežeta dobrohotnost, naklonjenost drugemu, tudi naši mladini, ki je del te razstave. Marjetice so osrednji motiv, v vsaki je nekaj belega, bela barva pa je simbol neobremenjenega srca, veselja. Kdor to vidi, mora gledati s srcem, je rekel Mali princ v svoji drobni knjigici.
In kot je v srebrni zvon vtkana ljudska vera, da potem lepše doni, tako tudi naše klekljanje ni brez ljudskega, skupnostnega pridiha. V raziskavah o izvoru klekljanja se besede pogosto ustavljajo pri preprostih, naravno bistrih, a delovnih ženah, ki so v iskanju petic za vsakdanji kruh, po vsej verjetnosti je bil namenjen njihovim družinam, segle po drobnih lesenih paličicah.
Tu smo pa že blizu še neke navezave srebra in našega jubileja. Konec koncev nas srebro navezuje na Idrijo, na območje dežele idrijske čipke, kamor se je v teh 25 letih vključilo tudi polhograjsko klekljarsko društvo.
Zvonjenje tipično zaznamuje slovensko zvočno krajino in je v svojem najbolj veselem delu – s pritrkavanjem – sprejeto v nacionalni seznam slovenske nesnovne kulturne dediščine; tako je tudi s klekljanjem. V to dragoceno zbirko slovenskih prepoznavnih vrednot, v slovensko nesnovno kulturno dediščino je sprejeto v dveh postavkah, kot klekljanje idrijske čipke in kot klekljanje slovenske čipke. S tema dvema navezavama pa naša razstava Srebrni polhograjski klekelj pridobiva pomen, ki je splošno slovenski in po svoje prispeva k nizom letošnjih veselih praznovanj nacionalnega pomena prav v teh dneh. Ponosni smo na to; naj naše društvo še naprej oplaja nas, naše domače in naš kraj – Polhov Gradec. Tudi ta odmeva iz naslova naše razstave.
Podpisana dodajam, da v društvu upamo, da je naše delovanje v preteklih 25 letih pustilo v kraju sled. Mladi klekljarski rod, ki prepoznava vrednost te lepe umetnosti, je up, da bo klekljanje v Polhovem Gradcu živelo naprej. V slovenski tradiciji imajo klekljane čipke gotovo najžlahtnejše mesto, nekdaj so predstavljale ugled, prestiž, danes so dostopne vsem, a še vedno predstavljajo lepoto, v svoji izvorni beli barvi nekakšno plemenito vzvišenost. V čipke pa vedno pogosteje vstopajo barve in novi načini interpretacije, tolmačenja in uporabe. Morda je to pot, ki jo bodo izbrali mladi.
Naj spomnim, da je državna čipkarska šola  dolga leta delovala v našem kraju (1906–1948). Zavedajmo se, da je vztrajno vzdrževanje tradicije eden od trdnih temeljev narodovega obstoja in zdrave rasti samozavesti.
Tatjana Trontelj

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi