Z naslovnimi besedami (izraz je vzet iz knjige Tončke Stanonik Podobe iz klekljarske preje (1996)) začenjamo uvodni sestavek ob 30-letnici Klekljarskega društva Polhov Gradec in 120-letnici ustanovitve čipkarske šole. Izraz ponazarja temeljno prvino klekljanja, ki je bilo včasih dodaten zaslužek številnih žena tudi na Polhograjskem. A pred tem še pomemben drobec iz klekljarskega izrazja.
Brskanje po slovarjih je odkrilo zanimivost v Slovarju Pohlinovega jezika (2000) avtorja Marka Snoja. Slovar pojasnjuje besedje, ki ga je oče Marko Pohlin (1735–1801) uporabil v svojih jezikoslovnih delih v drugi polovici 18. stoletja. Pri besedi špice najdemo podatek, da je to okrasna obroba na ženskem oblačilu, ki ima sopomenko čipke. Opazen je docela enak pomen, kot ga poznamo danes, kar pomeni, da je bilo klekljanje v tistem času že močno razvito, sicer ne bi obstajala beseda za izdelke te dejavnosti. Zapisana je v prevzeti obliki, a to ji ne kazi veljave. Temeljni zakon besedoslovja je, da mora obstajati stvar, predmet kot tak, da beseda živi, potem je zapisana beseda zanesljiv dokaz za obstoj pojma, v našem primeru klekljanja v 18. stoletju. To se ujema z »uradno« klekljarsko zgodovino. Podatek je zato pomemben za zgodovino celotnega slovenskega klekljanja in predvidevamo lahko, da je beseda špice prva zapisana beseda s področja klekljanja.
Ob sopomenki čipka pa še to. Pred časom smo klekljarske izdelke imenovali prtički, kar predpostavlja, da so bili majhni. Pri nas se sliši beseda špice, podomačeno čipke. Noben teh izrazov ni natančen; prt, prtiček je še vse kaj drugega, špice so prevzete iz nemščine, čipka pa je ali kvačkana, ali strojna, pridevniki jo označujejo po vrstah, mi pa želimo poimenovati prav izdelek, narejen s klekeljni. Na spletu se pojavlja za male klekljarske izdelke izraz klekljanček. Edino ta izraz je natančen in se ujame v izrazni sistem drugih klekljarskih izrazov. Če bi bil večji izdelek, bi bil klekljanec. Utrdimo rabo te besede v govorjenju, zapisih, pa se bo ob ustaljeni besedi čipke prijela in razširila še ta.
Pa še podatek, pomemben za zgodovino klekljanja z našega območja. Josip Trobec (1859–1942), župan, ki je skoraj štirideset let županoval v Črnem Vrhu (od januarja 1888. leta do 25. oktobra leta 1936) v svoji Spominski knjigi od posestva Trobec v Črnem Vrhu hiš. št. 7 za leto 1907 tako piše: »Do l. 1875 je tu po teh krajih prav zelo cvetela platnarska obrt. Skoraj pri vsaki hiši so imeli po dvoje statve, da so tkali. /…/. To domačo obrt so izvajali po celem Kranjskem, a največ tu krog nas in krog Škofje Loke. /…/ Zvečer so predli do 11. ure in zjutraj začeli ob četrti uri. Ko je ta obrt prenehala, so pa po naših hribih nekako l. 1902 začeli čipke delati (špice hekljati).« Tako pridnost in zavzetost klekljarjev lahko pripišemo tudi našim učencem klekljanja, ki že tretje leto klekljajo v klekljarskem krožku polhograjske osnovne šole. Letos kleklja sedem deklet in en fantič, prizadevno pa jih učita Klementina Bergant in podpredsednica društva Tatjana Trontelj. Mladi so naš klekljarski up, ki naj bi bil letos, kot je omenjeno na začetku sestavka, za polhograjsko klekljanje še posebej spodbuden. Prva javna predstavitev bo zgodovinski in sodoben prikaz, ki ga pripravljamo v sodelovanju z Javnim zavodom Polhograjska graščina predvidoma maja na Polhkovem razgledišču.
Zapis pa naj bo posvečen Marijanci Yartz, ki je predsedniško žezlo predala novi predsednici društva Majdi Grbec Plestenjak. Vestno je opravljala delo od začetka društva do letos; verjamemo, da bo tako delovala tudi nova predsednica.
Za Klekljarsko društvo Polhov Gradec Milka Bokal