V zgodnjem čisto že pomladnem jutru se nas je 69 pohodnikov DU Dobrova 5. marca 2024 odpravilo na pohod v naši okolici. Cilj pohoda je bil obiskati hribček Klobuk (441 m), ki ločuje našo Dobrovo od Ljubljane. V Gaberju se nas je že zbrala večina pohodnikov, nekaj pa se nam jih je pridružilo še v Stranski vasi. Od tu smo pot nadaljevali proti Bokalcem. Nekaj časa smo hodili po kolesarski poti, potem pa pred Bokalci zavili levo na gozdno pot in po njej, do zelo shojene poti, ki vodi pohodnike iz Ljubljane na Klobuk. Pot je dobro shojena, kar pomeni, da je Klobuk priljubljena pohodniška točka, saj je primerna tako za otroke kot tudi za nas malo starejše. Po urici hoje smo prispeli na jaso na vrhu hribčka. Tu smo si privoščili malico in uživali na sončku, ki je kljub zgodnjemu dopoldnevu prijetno grelo. Seveda pa smo si imeli tudi veliko za povedati, saj se je današnjega pohoda udeležilo kar nekaj starejših pohodnikov, ki se naših pohodov ne udeležujejo več. Nekaj pa je bilo tudi takšnih, ki so za lepe dogodke na naših pohodih slišali in so se nam prvič pridružili. Ker vedno za spomin naredimo skupinsko fotografijo, smo se odpravili do koče na Klobuku, se slikali, nato pa pot nadaljevali proti našemu drugemu cilju, Toškemu čelu (590 m). Ja, pohod na Klobuk je za nas, ki smo mladi po srcu, bil premalo. Tudi pot proti Toškemu čelu je bila dobro shojena in vidi se, da je Klobuk res priljubljena izletniška točka za Ljubljančane in okoličane. Kmalu smo prečkali cesto, ki vodi iz Podutika na Dobrovo in se usmerili po cesti na Toško čelo. Pri spomeniku kuričku, smo zapustili cesto in se po gozdni poti, ki je na posameznih delih bila kar strma, usmerili proti Lovski koči. Ker smo že kar nekaj časa hodili, smo se v koči okrepčali. Golaž ali obara s prilogo, pripravljeno izpod pridnih rok kuharic, sta se zelo prilegla, zraven pa so nas še postregle z flancati, po katerih so znane daleč na okoli.
Predno smo odšli nazaj proti Dobrovi, smo se pogovorili tudi o našem pohodu v aprilu, ki bo dvodnevni in tokrat na Madžarsko. Ker tudi z Toškega čela vodi več poti, smo se domov vračali po poti, ki je za posameznega pohodnika bila najkrajša. To je bilo razumljivo, saj poti dobro poznamo, bili pa smo tudi že rahlo utrujeni, prehodili smo že krepko več kot 15 km. Nekaj pa je prispevala tudi pomladanska utrujenost.

Tekst in fotografija: Vinko Kuder