Na sončen dan, 4. 2. 2025, smo se pohodniki (56 članov) DU Dobrova odpravili v Vipavsko dolino. Že zjutraj nas je pozdravilo sonce in nas vso pot božalo s toplimi žarki, ki so poskrbeli za res pravljično vzdušje. Pot smo začeli v vasi Vitovlje, ki leži pod Vitovsko goro. Vas leži na južnih pobočjih Trnovskega gozda in je prvič omenjena leta 1200 v listinah goriških grofov. Vitovci so poznani po kostanju in vsako jesen organizirajo praznik kostanja. Pot smo začeli po delu asfaltne krožne poti, ki nas je potem vodila pod krošnjami dreves do majhnega kraškega jezera. Vitovsko jezero je znano po svoji naravni lepoti. V njem živijo različne vrste rib in drugih vodnih organizmov. Pozimi se tu naselijo ptice selivke. Nato smo se povzpeli do 650 m nadmorske višine in zagledali kapelico sv. Lucije. Sv. Lucija je zaščitnica slepih. Okolica je poznana po posebni energetski moči. Zadržali smo se več časa in se okrepčali z malico.
Potem smo nadaljevali po Napoleonovi poti k Visokemu zidu. Pot je kamnita, ponekod so še vidni utori vozov v kamenju. Zid, visok 5 m, so zgradili vojaki v času Ilirskih provinc. Nato smo se odpravili do romarske cerkve sv. Marije. Cerkev stoji na mogočni piramidasti skali nad vasjo Vitovlje in je omenjena že v 14. stoletju. V 2. svetovni vojni je bila porušena. Obnovili so jo domačini. Na platoju pod cerkvijo smo posedeli in občudovali Vipavsko dolino, Jadransko morje, Kras … 
Prehodili smo še drugi del krožne poti in po 12,5 km dolgem pešačenju smo si privoščili kosilo. Z nami sta ves čas hodila tudi Mirka in Vili, domačina iz Ozeljana, ki dobro poznata domače stezice.

Vilma Snoj, foto: Vinko Kuder