6. 2. 2024 se je 56 pohodnikov DU Dobrova z avtobusom odpeljalo na slovensko obalo, čeprav je bil napovedan oblačen dan. Toda narava nas je klicala. Kar nagovarjala je našo dušo k miru. Naš prvi cilj je bil ogled Naravnega rezervata Škocjanski zatok. Ni nam uspelo, vstop je mogoč samo z najavo.
Našo pot smo nadaljevali na pokopališče polžev in školjk ob sv. Katarini. Na snežno belem odlagališču je mogoče najti veliko odmrlih organizmov. Školjke in polže smo le opazovali, poslušali pljuskanje valov in vonjali morje.
Po kratkem počitku smo pot nadaljevali do sv. Nikolaja, kjer raste sredozemski slani travnik, ki uspeva na muljastih in slanih tleh. Travnik je dostopen po dvignjeni učni poti in opremljen s tablami, ki so nam pričarala cvetoče rastline.
In že smo bili v Ankaranu, v najmlajši slovenski občini, kjer je odlično podnebje za terapevtsko zdravljenje. Ustavili smo se pri spomeniku narodnemu heroju dr. Alešu Beblerju, položili svečko. Zanimivo je to, da je konec življenja preživel kot naravovarstvenik v Ankaranu.
Potem smo se po Beblerjevi krožni poti podali proti Hrvatinom. Pred šolo so nas sprejeli učenci in učitelji. Učenci so nam predstavili zgodovino kraja in šole in zapeli nekaj pesmi ob spremljavi glasbenega pedagoga s kitaro. Poznate tisto Moja mati čuha kave, samo s cikorje …
Nato smo se družili ob toplem čaju in nadaljevali pot ob cvetočih oleandrih, jasminu, oljčnih nasadih, prostranih vinogradih … Iz Ankarana smo odšli v Bertoke na kosilo.
Prehodili smo 9 km dolgo pot in veliko doživeli. Na tej poti je bilo potrebno natančno opazovati in naravo zaznavati s čim več čutili. Ko naravo začutiš in spoznaš, jo tudi vzljubiš, predvsem pa jo znaš varovati. Mi smo ta dan naredili res veliko za srce, dušo in telo.

Vilma Snoj, foto: Vinko Kuder