Torkov pohod 14. 9. 2021 smo v lepem jutru kot običajno pričeli na Dobrovi in se na koncu vasi Liboje ustavili na manjšem parkirišču. Od tu smo pot nadaljevali po pešpoti, ki se je zmerno vzpenjala čez travnik. Po nekaj minutah vzpona nas je pot pripeljala v gozd in na gozdno cesto, ki je postajala vse bolj strma. Večkrat smo naredili kratek postanek, da smo zajeli zrak in uživali v razgledu. Po dobri uri in pol smo prišli na pot proti domu na Šmohorju. Odločili smo se, da je za malico še prezgodaj, zato smo pot nadaljevali do cerkvice sv. Mohorja iz 15. stoletja. Tu ob cerkvici sv. Mohorja na zaoblenem vrhu Šmohorja stojijo tri starodavne lipe. Lipe so iz obdobja turških upadov, saj po starosti segajo v pozni srednji vek. Tri lipe so simbol sv. Trojice in prijateljstva med ljudmi, ki se pod njimi družijo. Zato smo se tudi mi pod njimi družili kar nekaj časa. Pot smo nadaljevali do doma na Šmohorju. Tu smo si vzeli uro in pol za malico, klepet in počitek. V prijetni senčici, saj je na soncu bilo kar pošteno vroče, je čas hitro minil in zopet smo oprtali nahrbtnike in krenili proti Laškemu. Po vseskozi rahlo spuščajoči poti smo po dveh urah prišli v Laško. Tu nas je že čakal avtobus in se odpravili v gostišče Čater na kosilo. Ker je v Laškem pivovarna, pri kosilu tudi piva ni manjkalo.
Domov se nas je 52 pohodnikov vrnilo preko Rimskih toplic in Zasavja. Med potjo smo se dogovorili, da gremo na naslednji 267. pohod na Čebine. Ta pohod bo za odtenek lažji od današnjega.
Vremenska napoved za torek, 12. 10. 2021, ni bila obetavna. Kljub temu se nas je v meglenem jutru na Dobrovi zbralo 53 pohodnikov. Z avtobusom smo se zopet odpeljali proti Trojanam. Tokratni cilj našega pohoda je bila Sv. planina, v preteklosti imenovana tudi Partizanski vrh. Vse skozi do Trojan smo se vozili v megli, ko pa smo zapustili trojanski predor, se nam je v Savinjski dolini pokazalo lepo sončno jutro. Na naše obraze se je prikradel nasmešek, saj smo vedeli, da nas čaka zopet eden tistih pohodov, ki nam ostanejo globoko v spominu. Na Trojanah smo zapustili avtocesto in se po stari cesti odpeljali do Latkove vasi, kjer smo zavili v smeri proti Preboldu. Iz Prebolta smo pot nadaljevali po dokaj strmi in zaviti cesti preko Marije reke do Podmeje. Tu se je pričel naš pohod proti Sv. planini. Po uri hoje smo prišli na planoto, obsijano z soncem, doli v Zasavski dolini pa je bilo jezero megle. Da so tam Trbovlje, smo ugotovili le po tem, da je iz megle kukal najvišji dimnik v Evropi, v ozadju pa je bil oddajnik na Kumu. Še dobro uro smo potrebovali, da smo prišli na vrh Sv. planine na višini 1011m. Trud, ki smo ga vložili v pot, ki je mestoma bila tudi kar strma, nam je poplačal prečudovit pogled na našo lepo Slovenijo. Z vrha Sv. planine pa se nam je odprl lep razgled na bližnji Javor, Mrzlico, Kum, zahodni del Posavskega hribovja in v ozadju na že zasneženo Pohorje. Med griči so se videla mesta Žalec, Zagorje in Trbovlje. Kar prehitro je napočil čas, ko smo si zopet morali oprtati nahrbtnike in se odpraviti na pot proti Trbovljam. Po dobrih dveh urah poti skozi gozd smo prispeli do gostišča Tončke Čeč, kjer nas je čakal avtobus. 
Zadovoljni, veseli smo se odpravili domov. Ker je kar nekaj naših pohodnic po horoskopu tehnic in so praznovale rojstni dan, smo jim na poti domov morali kar nekajkrat zapeti. Tako smo preko Trbovelj, Zagorja, Izlak kmalu zopet prispeli do Trojan in se po avtocesti usmerili proti Dobrovi. Zadovoljni, da smo si ogledali košček naše domovine, kjer nas do danes večina še ni bila, smo se dogovorili, da je naslednji pohod na Javorje.

Franci, Vine, Vinko, foto: Vinko