Sprva nas je čakala vožnja mimo Ljubljane do Ribnice, ki ima nekaj več kot sedem tisoč prebivalcev. Najprej smo si v gostilni privoščili jutranjo kavo. Dobro prebujeni smo se odpravili na ogled rokodelskega centra, ki se nahaja v prostorih nekdanje grajske pristave. Ogledali smo si  razstavljene predmete, pričakali pa so nas  tudi pristni  rokodelci in predstavili izdelovanje viter ter struženje lesenih izdelkov. Spoznali smo, kako pomembno je ohranjati tradicijo, ki sega v leto 1492, ko so zaradi nerazvitega območja prebivalci dobili pravico za prodajo pridelkov, živine in izdelkov brez davka. Tako se je razvilo krošnjarstvo in izdelovanje ribniške suhe robe. Skozi gozdove in jase Grčarice smo  se peljali ter skozi Gotenico, kjer je živelo včasih okoli 500 prebivalcev, danes pa tu stalno ne živi nihče. Področje je bilo dolgo strogo nadzorovano, po osamosvojitvi pa je področje Kočevske Reke in njene okolice odprto za javnost. V tej vasi smo si ogledali najdebelejši oreh v Sloveniji z obsegom 434 cm. V višino je meril 15 metrov, pa ga je žal leta 2014 grdo poškodoval žled. Višine nima več, debel pa je še vedno. Pod njim je kamnita miza z letnico 1696. Sledil je obisk Kočevja z devet tisoč prebivalci. Sprehodili smo se  do župnijske cerkve svetega Jerneja. Mogočen objekt, narejen v celoti iz skal, torej skriva ogromno količino vloženega kamnoseškega dela. Sledil je krajši ogled mesta in nadaljevali smo z vožnjo do Starega trga ob Kolpi, ki spada v občino Črnomelj. Naselje se je izoblikovalo na ravnem pomolu nad dolino reke Kolpe. Tamkajšnji župnik nam je razložil zgodovino, nastanek cerkve in življenje v tem delu Bele Krajine. Imajo tudi komuno, kjer zdravijo odvisnike od drog. Seznanili smo se s temi hudimi rečmi. Nazadnje smo se odpeljali  v prestolnico Bele Krajine, v Črnomelj. Ogledali smo si mesto in tromostovje. Po kosilu smo zapustili deželo belih brez in se odpravili v svoje domove.

Lado Nartnik