Koristne nasvete življenjskega pomena nam je podal gorski reševalec Jani Bele, ki predava tudi v alpinistični šoli v Nepalu, kjer Slovenci domačine učijo alpinizma. 

-          Večina nesreč se zgodi med 13. in 15. uro, med sestopom, saj je "glava že pri pivu v dolini", noge pa trpijo večje obremenitve kot pri vzponu.

-          Oprema naj ne bo najcenejša in neznanega porekla, še pomembnejše, ne izdelujmo je sami, na podlagi debatnih forumov! Prav to je storil eden od nesrečnikov iz črne kronike; pri zdrsu se je usodno poškodoval, saj domača oprema ni vzdržala sunka in sta se obe vrvici strgali.

-          Vremenska napoved je zato, da jo vzamemo na znanje.

-          Obvestimo domače o smeri vzpona, v vpisni knjigi planinske koče ali na armaturi v avtu pa lahko pustimo zapis smeri, še posebno če je pot tvegana in hodimo sami.

-          Hodimo zmerno, da ne lovimo sape in se ne utrudimo prehitro.

-          Na poti opazujmo in poslušajmo okolico; z družbo nam ni treba vedno "zavzeto opravljati vseh sosedov in telenovel".

-          Ko hodimo navzgor, je bolje, če nas malo zebe, kot pa da nam je vroče, toda na vrhu se nato dobro oblecimo.

-          Palice so opora, vendar pozor: če je teren drsljiv, rok ne imejmo v zanki, saj se nam lahko palica zaplete v noge. Palice naj bodo teleskopske, da se ob nerabi lahko nemoteče zložijo v nahrbtnik. Predvsem naj ne bodo "strelovod, ki kot antena išče strele".

-          Na poteh, opremljenih z jeklenicami, uporabljajmo samovarovalni komplet; otroke varujmo z vrvjo.

-          Poškodbe glave so po pogostnosti šele na tretjem mestu, pri planincih so najpogostejše poškodbe okončin. Toda poškodba glave je najresnejša poškodba – zato uporabljajmo čelado, ki glavo varuje pred padajočim kamenjem in v primeru padca.

Ukrepi ob nesreči

Statistično se o nesrečah v 99 % primerov obvestimo prek mobilnega telefona, zato naj ima telefon dovolj napolnjeno baterijo, ki bo zdržala do konca poti. Baterija se hitreje prazni v mrazu (telefon imejmo v notranjem, toplejšem žepu) in tam, kjer ni signala operaterja; v tem primeru preventivno izklopimo povezavo, pri čemer bo telefon še vedno uporaben kot fotoaparat ali glasbeni predvajalnik. Klic na nujno številko 112 deluje, tudi če pozabimo PIN-kodo. Tudi če ni signala, pošljimo SMS s podatki o kraju in času poškodbe na številko 112, saj bo SMS oddan takoj, ko bo na voljo minimalni signal.

Najprej poskrbimo za svojo varnost, potem zavarujemo poškodovanca, da ne bo dodatno zdrsnil, najlažje z vrvjo. Nato mu šele nudimo prvo pomoč in ga zavarujemo pred podhladitvijo. Ko pride helikopter, s telesom pokažemo mednarodni znak Y (yes) tako, da dvignemo obe roki poševno navzgor. Pred pristankom helikopterja zaradi močnega piša vetra umaknemo opremo.

Vsebina nahrbtnika

Kaj mora vsebovati pohodniški nahrbtnik, je razložil znani alpinist Anton Sazonov - Tonač iz Ljubljane.

Zaščitna obleka: spodnje perilo, srajca, hlače, pulover, flis, vetrovka, kapa, rokavice, čevlji, nogavice (copati)

Za bivak: alufolija, bivak vreča, spalna vreča (slonova noga, puhovka), armafleks, sveča, vžigalice

Za sonce: krema, očala, kapa

Tehnična oprema: plezalni pas, vponke z matico, čelada, varovalni komplet, nož

Prva pomoč: elastični povoj, prvi povoj, tablete, obliž, krema

Hrana: tekočina, sadje, kruh, meso idr.

Orientacijska oprema: zemljevid, vodniki, kompas, višinomer, kurvimeter (mehanski kolešček z merilom za razdalje na zemljevidu)

Dokumenti: osebna, planinska in zdravstvena izkaznica, vozniški izpit, zavarovanje Coris, bančna kartica, denar

Drugo: fotoaparat, telefon s polnilnikom in radiem (vremenske informacije)

Poleti, v zimskih razmerah: cepin, dereze

Večdnevne ture: toaletne potrebščine, za spanje – pižama, rjuha

Predstavitev knjige Cirila Velkavrha Od štajerskih goric do strme tržaške obale

Knjiga ima podnaslov Spomini in govori z odpiranja razstav fotografij naravne in kulturne dediščine od l. 2006 do 2012. Vsebuje tudi svojevrsten seznam pomembnih slovenskih javnih delavcev, ki so odpirali Cirilove razstave, od županov in kulturnikov do cerkvenih dostojanstvenikov.  

Avtor ima svoje korenine na Babni Gori pri Polhovem Gradcu, kakor naš župan, ki se mu je Ciril kot prvemu zahvalil za prihod na Ravnek, pa tudi Milki Bokal za pomoč pri ustvarjanju knjige. V duhovitem nagovoru je pojasnil njuno naključno spoznavno srečanje. Ko je vozil proti Mehačku pod Grmado, je planinke na poti vprašal, ali morda potrebujejo prevoz, pa ga niso; no, na domačiji je nato prav te planinke vprašal, ali poznajo Milko Bokal, pa je dobil začuden odgovor: "Seveda, saj to sem jaz!" 

Cirilovo življenje je eno samo ustvarjanje, kar nam daje vedeti že ob nagovoru, ki kar pije našo pozornost. Pa ne le zaradi duhovitih anekdot, temveč predvsem zaradi neverjetne izvirnosti in energije hvaležnosti, kakršne zlepa ne srečaš pri pol mlajšem človeku! Pri zahvali ni pozabil niti na ženo, ki ob njuni 25-letnici ni izbrala najdražjega hotela, ampak najlepšega. Izbrala je namreč planinsko kočo na Kredarici ... pa pustimo to malenkost, da je bil Ciril tistega zimskega januarja že trikrat tam …

Po poklicu je matematik in je uredil že skoraj tisoč knjižnih del za društvo matematikov. Kar se fotografiranja tiče, je najprej fotografiral gore in cvetje, potem pa zaradi radovednosti svakinje tudi kapelice in sakralne objekte. Začutil je tisto univerzalno lepoto in ljubezen, ki jo predstavlja širom Slovenije s slikovnimi razstavami. Kar 500 jih je že pripravil, tudi k planincem na Ravnek je prinesel čudovite posnetke s hribov, pripravil pa je tudi 600 različnih razglednic, od tega polovico po naročilu, polovico pa za lastno dušo. Izstopa 60 cm dolga razglednica s pogledom s Šmarne gore, ki se kar dvakrat prepogne, en meter dolgo uokvirjeno izvedenko pa Ciril vedno vozi s seboj v avtu, saj je idealno darilo za obletnice.

Ustvarjalno je zelo prisoten tudi v naši občini, saj je večkrat razstavljal v polhograjski graščini, na Babni Gori, Dobrovi, v Dvoru in tudi v Borovnici v bifeju železniške postaje. Veliko fotografij izvira prav iz naše občine, a v zadnji knjigi je namenoma izpustil fotografijo blagajevega volčina.

Zadnja točka dnevnega reda so bili diapozitivi s potepanja po Aljaski, ki nam jih je predstavil popotnik in predavatelj Jani Bele. Beseda organizatorja s strani PD Blagajana izraža zadovoljstvo nad dogodkom in strokovnima predavateljema, čeprav je Stane kljub polno zasedeni jedilnici pričakoval več ljudi in ne le prisotnih članov planinskega društva. Druženje se je zavleklo v pozno popoldne, ko je dobil "besedo" planinski ričet, za katerega je zaslužna zvesta planinka Mari.

Sebastjan Vehar