V soboto, 21. septembra, ob 20.00 smo se zbrali v Domu Jakoba Trobca, kjer smo prisostvovali 10. obletnici glasbene zasedbe Šundrbanda iz Polhovega Gradca. Pred koncertom smo se pogovarjali s člani zasedbe: pevcem Boštjanom Tepušem, kitaristom Vilijem Koprivcem, basistom Borutom Setničarjem ter bobnarjem Robijem Cankarjem.

Kako ste se sestavili kot skupina?
Boštjan: Naš basist Borut in kitarist Vili sta se več kot 20 let pogovarjala, da bi sestavila bend. Ko je ideja končno dozorela, se jima je pridružil še bobnar Robi. Trio je prvič nastopal na Miklavževem sejmu v Polhovem Gradcu pred desetimi leti in zaradi dobrega odziva so se odločili nadaljevati. Borut me je na neki zabavi povabil, da bi prišel peti v bend, kljub temu da nisem še nikoli nikjer zares pel. Pravzaprav je bil to bolj ukaz kot povabilo. Čez eno leto se nam je na prvem Šundru pridružil klaviaturist Lojze. Takrat smo se sestavili v taki zasedbi, kot delujemo sedaj, najprej smo igrali akustičen pop/rock, nato pa v roke vzeli tudi električno kitaro ter pričeli preigravati čisto pravi rokenrol.

Od kje ime Šundr?                                                                                                                                                   Vili: Ime izvira iz prireditve, ki smo jo 20 let nazaj poimenovali Šundr v Grac. Ker smo imeli prvi večji nastop ravno na tej prireditvi in smo bili še brez imena, je nekdo iz družbe predlagal, naj bomo Šundrbanda. In pri tem je ostalo.

Kako ste se odločili glede žanra? Kako, da niste šli v narodno-zabavno glasbo ali pop?                                Boštjan: No, saj to se je vedelo že na začetku, nekako se nismo videli v narodno-zabavni glasbi.
Vili: Tako je, pa še benda, ki bi igral rock glasbo na naših koncih, že dolgo ni bilo.

Koliko približno zaslužite, če seveda za špile dobivate denar?                                                                      Borut: Jaz sem zadnjič iz zaslužka ravno vplačal novega BMW-ja (smeh), to je izjemno donosen posel (smeh). Če bi rekel, da zaslužim za strune, pa za kakšno baterijo, ki jo morem zamenjati ... obogatel ne bo nihče, če bi to počeli zaradi denarja, bi že zdavnaj odnehali.

Kje potem dobite denar za organizacijo dogodkov, ki jih imate vsako leto?
Boštjan: Pomaga nam Turistično društvo Polhov Gradec, mi pa njim.

Koliko časa ste porabili za današnji dogodek?                                                                                                Robi: Na današnjim koncertu bomo igrali komade, ki jih igramo že dlje časa.  
Borut: Iz vsakega obdobja smo pobrali nekaj komadov, ter jih razporedili v neko celoto, tako da ima vse rep in glavo, vsaj v naših očeh. Koliko pa porabimo za en komad, pa je odvisno od tega, koliko se pripravljamo doma. 
Boštjan: Ponavadi bolj malo (smeh).
Borut: Kakšnega poskusimo prvič na vajah in ga znamo čez en teden, kakšnega pa igramo celo leto pa nam še vedno dela težave.

Koliko nocoj pričakujete ljudi?
Borut: 300–500 (smeh).
Boštjan: Realno kakih 150 obiskovalcev.

Kaj vas je pripeljalo da odločitve, da igrate inštrument, za katerega ste se izšolali?                                    Robi: A šolali? Mi se nismo nič šolali. No, jaz imam opravljnih nekaj let glasbene šole, ampak na violončelu.
Borut: Mi smo več ali manj samouki. Glasbeno šolo sem videl kar nekajkrat od zunaj, ko sem mimo nje hodil v šolo, notri pa nisem bil še nikoli.

Ste imeli kdaj glede česa kakšne prepire?                                                                                                    Boštjan: Ne, se kar vse lepo zmenimo.

Ali gledate vnaprej za kakšne nastope izven Polhovega Gradca?                                                              Boštjan: Ne preveč, bend je naš hobi, ki ga opravljamo z veseljem v takih količinah kot sedaj. 
Vili: Nekaj nastopov zunaj naše občine smo že imeli in povsod smo »zažgali«.

Kako se razvija vaša prva pesem?
Borut: Vili je zaranžiral, mi pa smo dodali nekaj dodatkov in to je bilo to. 
Vili: Ja,komad Letim je nastal čisto spontano. Ideja se mi je zdela dobra. Naredil sem aranžma, posnel demo in ga predvajal fantom, ki so sprva sicer skrivali navdušenje, pa se nato hitro »vdali v usodo«. Prvič smo ga zaigrali na lanskem Šundru, drugo ponovitev refrena je publika že pela z nami.

Pa bi jo odšli snemat?                                                                                                                                              Boštjan: Ne.                                                                                                                                                              Borut: Nimamo denarja za studio, premalo zaslužimo (smeh).
Boštjan: Mogoče kdaj, ko se bo ponudila priložnost.

Kako ste shajali z leti, se dobivate redno ali samo za pomembne dogodke?                                             Boštjan: Dobivamo se redno, enkrat na teden, razen poleti.

Se imate za nocojšnji dogodek zahvaliti še komu?                                                                                         Boštjan: Turističnemu društvu za podporo skozi vsa leta našega delovanja, našemu električarju, Mihi Nartniku, ki nam je vedno v pomoč, zahvala Andreju Malovrhu in Borutu Seničarju za osvetlitev, tonskemu mojstru Dejanu in vsem ostalim prostovoljcem, ki so nam pomagali pripraviti dvorano.
Vili: Nocoj bodo z nami na odru tudi punce iz vokalne skupine Svetlice, pevki Laura Cankar in Janja Janša Predalič ter Anton Čuden na saksofonu, tudi njim velja posebna zahvala.

Po približno dveh urah programa nam je večer popestrila še skupina U'izi, Žagarjev žar pa nam je postregel odlične burgerje.

Lija Koprivec,
foto: Luka Kramarič