Miklavžev predvečer, 5. 12. 2024. Polna dvorana Kulturnega doma Jakoba Trobca, otroci nagneteni prav do odra. Mi, malo starejši, pa se v zaodrju sprašujemo o smiselnosti svojih pridnih priprav na predstavo. Vsako leto namreč ista pesem – v dvorani šunder razposajenih otrok, našega besedila pa se skoraj ne sliši. Mar ne bi bilo potemtakem še najpametneje izpustiti komplikacij tradicionalne poučne predstave in neučakanim gledalcem v ročice le potisniti vrečic sladkarij? A ob pogledu na veselo pričakovanje v otroških očeh se odločimo vzdrževati tradicijo ter deliti zgodbo o dobrotniku in njegov zgled.
Letošnja igra je prikazala skopuha, ki je v svoji lakomnosti vse izgubil ter nato spoznal, da sta ljubezen in dobrota pomembnejši od bogastva. Ni pomembno, kaj imaš; pomembno je, kaj dobrega s tem storiš. K sebičnosti pa so ga nagovarjali parklji, ki so si s svojim renčanjem in robantenjem tradicionalno prizadevali vzbuditi strah v dvorani, preden so nadaljevali svoj ustrahovalen pohod še po kraju.
Ob koncu predstave otroško občinstvo v en glas kliče glavno zvezdo večera, svetega Miklavža, mi pa se nadejamo, da ne vzklikajo le v materialističnem pričakovanju daril, temveč tudi v navdušenju ob srečanju s svetnikom kot poosebitvijo dobrote. Občinstvo v dvorani se vsako leto zamenja – odraščajoči otroci odhajajo in prihajajo novi, a vse ta večer navdaja s toplino in vabi po stopinjah dobrega moža. Prejemajoč ali delujoč Miklavževa darila, bežeč pred parklji ali pa pod masko parklja – ta običaj je v vsaki vlogi nekaj posebnega.

Neli Dolinar