Na sončno nedeljo, 25. avgusta, se je v Setniku odvijala posebna slovesnost, ki je obogatila zgodovino tamkajšnje cerkve sv. Martina. Po več kot stoletju so zvonovi v cerkvenem zvoniku doživeli pomembno spremembo, ki jo je zaznamovala posvetitev novih bronastih zvonov. Nadomestili so dotrajane jeklene zvonove, ki so v Setniku zvonili od leta 1920. 
Slovesnost je vodil pomožni škof Franc Šuštar, ki je v nagovoru poudaril pomen zvonov kot simbola povezanosti cerkve in vabilu k molitvi, hkrati pa so zvonovi tudi opomin na našo skupno odgovornost do ohranjanja vere in tradicije. S svojim blagoslovom je nove zvonove tudi posvetil, jih mazilil in s tem zapečatil njihovo duhovno poslanstvo. Vsak od treh zvonov je dobil svojo svetniško posvetitev: največji je bil posvečen svetemu Martinu, srednji sveti Katarini, najmanjši pa svetemu Jerneju.
Misel o novih zvonovih se je začela z željo domačinov po obnovi zvonjenja v svoji cerkvi. Prejšnji jekleni zvonovi, ki so bili v zvoniku več kot stoletje, so kljub opozorilom o njihovi omejeni trajnosti zdržali bistveno dlje, kot je bilo pričakovano. Vendar pa so z leti postali dotrajani in potrebni zamenjave. Pri pregledu zvonika se je izkazalo, da ni nujno potrebna samo zamenjava zvonov, ampak tudi obnova celotnega ogrodja. V tistem času se je ponudila izjemna priložnost pridobitve skoraj nerabljenih bronastih zvonov, ki so bili izdelani v priznani nemški livarni Rincker, kjer zvonove vlivajo že od leta 1590. 
Dominik Malovrh je na borzi z zvonovi našel točno te zvonove, jih predstavil in predlagal domačinom ter župniku. Po sami potrditvi predloga, sta se Dominik in g. župnik Bogdan Oražem podala v Hamburg, kjer sta zvonove pregledala do potankosti, saj se pri tako delikatnem inštrumentu velikokrat lahko pokažejo manjše napake in odstopanja. Komplet zvonov, težkih 517 kg, 330 kg in 229 kg, ki pojejo na tonih a1, c2 in d2, so nato po pregledu iz Hamburga pripeljali v Setnik. Kljub temu, da so rabljeni, so zvonovi v odličnem stanju. Zvonovi so uglašeni po napevu Te Deum, na vseh treh zvonovih pa so napisi v nemščini, ki skupaj tvorijo stavek: "Slava Bogu na višavi in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje."
Slovesnost posvetitve je potekala ob prisotnosti številnih domačinov in drugih faranov, ki so napolnili cerkveno dvorišče. Zvonove so pripeljali na vozu s konjsko vprego in ob spremstvu narodnih noš in melodij harmonike. Pomožni škof Franc Šuštar je med blagoslovom zvonov poudaril, da le-te ne bodo zvonili le ob verskih obredih, ampak bodo tudi opominjali na pomen molitve, povezovanja in skupne vere v boljših in težkih časih. 
Po posvetitvi, se je začel eden najbolj simboličnih trenutkov dneva – dvig zvonov v zvonik. Domačini so se zbrali okoli zvonov in skupaj z različnimi generacijami povlekli nove bronaste zvonove na njihovo mesto. Najmanjši zvon so v zvonik potegnili najmlajši člani skupnosti, poleg pa je pel otroški zbor, srednji zvon so dvignile ženske, poleg je pel ženski zbor, največjega pa so z nekaj več moči potegnili možje, poleg katerih pa je pel moški zbor.
Domačini in gostje so po posvetitvi nadaljevali s praznovanjem, ki je vključevalo druženje, pogostitev z lokalnimi dobrotami, bogata ponudba pijače in jedače. Obujali pa to tudi spomine na preteklost, ki so jo oživili novi zvonovi. Ta pomemben dogodek bo zagotovo ostal v spominu kot dan, ko je Setnik znova oživel svojo staro pesem – tokrat v melodiji bronastih zvonov, ki bodo še dolgo časa ponosno peli iz zvonika cerkve sv. Martina.

Manca Dolinar