Kdo je resnična Kalista onkraj dosežkov na plesnem parketu? Kaj te definira kot osebo?

Sem zelo ambiciozna. Prihodnost, kakršno bi si želela, imam že nekako začrtano. Vedno si postavim cilje, ki me ženejo naprej, in želja po doseganju le-teh me sproti motivira. Moj vsakdan je ponavadi natrpan od jutra do večera, tako da včasih niti ne vem, kateri dan je. Trenutno se moje življenje vrti predvsem okoli študija, vseeno pa poskušam najti čim več časa za ples. V času šolanja v osnovni šoli in gimnaziji sem imela veliko obšolskih dejavnosti, tako da mi nikoli ni bilo dolgčas. Poleg standardnih in latinskoameriških plesov, ki jih sedaj treniram že 8. leto, sem 12 let trenirala tudi karate in uspešno opravila izpit za črni pas. Končala sem tudi 6 razredov prečne flavte in 2 leti igrala v pihalnem orkestru Glasbene šole Ljubljana Moste-Polje, v čemer sem zelo uživala.

Kaj te najbolj privlači pri plesu? Ali je to izražanje čustev, fizična aktivnost ali nekaj drugega?

Pri plesu me privlači mnogo stvari, ena izmed njih je plesna glasba, saj te dobri ritmi kar sami od sebe potegnejo v to, da začneš plesati, ti dajo energijo, ko jo najbolj potrebuješ. Ples je tudi dobra fizična aktivnost, ki ti pospeši srčni utrip, razgibavaš celo telo in uporabljaš mišice, ki jih sicer ne bi, pa vendar medtem, ko plešeš, ne razmišljaš o telesu, temveč uživaš v tem, kar delaš. Skozi ples lahko zelo dobro izražaš čustva, saj ima vsak ples svoj značaj in svojo zgodbo. Med plesanjem se poistovetiš s karakterjem plesa (med desetimi plesi zagotovo najdeš tistega, ki trenutno najbolj odgovarja tvojemu čustvenemu stanju) in tako izraziš žalost, veselje, jezo…

Kako bi opisala občutek, ko plešeš in se popolnoma prepustiš glasbi in gibanju?

Ples prinaša v moje življenje veselje, sproščenost, nova poznanstva, druženje, različne izzive in še mnogo drugega. Ples je odlična aktivnost, kjer se prepletata gibanje in glasba, ki ju imam zelo rada, to pa posledično prinaša zadovoljstvo. Med plesom vedno odmislim vse druge stvari, ko se lahko odklopim od vsakdanje rutine. Med plesanjem lahko razmišljam le o gibanju, o plesni tehniki, o tem, kako kondicijsko vzdržati do konca plesa.

Lahko deliš osebno izkušnjo, kako ti je ples pomagal odkriti svojo notranjo moč in samozavest? Kako bi to lahko vplivalo na mlade, da se podajo na plesni parket s samozavestjo in brez strahu?

S plesom sem se naučila sprejemati kritike drugih in jih ne jemati kot nekaj slabega, temveč kot izhodišče, ki mi bo pomagalo pri tem, da bom še boljša. Takšno mišljenje pride velikokrat prav tudi v življenju nasploh, saj si negativnih komentarjev ali mnenj ne jemljem toliko k srcu, ampak o njih razmislim in se naslednjič še bolj potrudim.

Če bi se odločala ponovno, bi ostala pri standardnih in latinskoameriških plesih ali bi razmislila o bolj modernih slogih? Zakaj?

Če bi se ponovno odločala o slogu plesanja, bi zagotovo ostala pri latinskoameriških in standardnih plesih, saj so sestavljeni iz desetih plesov, ki so zelo raznoliki. Med njimi lahko zagotovo najdeš ples, ki ti najbolj ustreza. Opažam, da so mi v različnih časovnih obdobjih bili všeč različni plesi. Poleg plesnih koreografij je najbolj pomembna glasba, ki ima pri standardnih in latinskoameriških plesih drugačen ritem in tempo, kakor moderne zvrsti plesa (hip hop, jazz in drugi). Navdušena sem tudi nad plesnimi oblekami za to zvrst, frizure so zelo zanimive in vsekakor drugačne od vsakdanjih. Posebnost teh plesov so tudi »petke«, ki so ponavadi želja vsake punce (zame je bila to poleg plesnih oblek najpomembnejša stvar), kar se pa po dolgih urah treningov izkaže za ne tako idealno obutev.

Kako se po tvojem mnenju razlikujejo standardni in latinskoameriški plesi po izražanju in tehničnih zahtevah? Kateri ti osebno bolj prija in zakaj?

Standardni plesi so sestavljeni iz petih plesov: angleški valček, tango, dunajski valček, slowfox in quickstep. Latinskoameriških plesov je prav tako pet, ti pa so: samba, cha cha cha, rumba, paso doble in jive. Standardni plesi so zelo elegantni, medtem ko so latinskoameriški plesi zelo energični. Ko plešem v paru, so mi bolj všeč standardni plesi, saj se mi zdijo bolj graciozni, vendar jih kot solistka težje plešem. Posledično sem večino časa imela raje latinskoameriške plese, saj je tudi glasba bolj živa in njeni ritmi te kar sami vodijo v gibanju telesa. Pri latinskoameriških plesih mi najbolj ustreza rumba, ki je zelo izrazna in čustvena. Opažam, da me v zadnjem času bolj pritegnejo standardni plesi, saj je glasba dobra za plesanje in hkrati tudi prijetna za poslušanje. Dunajski valček je ples, ki ga trenutno najraje treniram. Ta ples te popelje v preteklost, v čas, ko so plesali valček na dvorih, pa tudi način gibanja je tekoč in vrteč kot reka.

Kot solo plesalka se soočaš z izzivi, ki presegajo običajna pričakovanja. Kako se spoprijemaš s to odgovornostjo in pritiskom? Kaj te motivira, da še naprej tekmuješ kot solo plesalka, kljub vsem izzivom?

Način treniranja solistk se bistveno ne razlikuje od treniranja v paru. Koreografije so načeloma enake kot v paru, občasno je potrebno prilagoditi le kakšne figure ali korake, saj se brez sodelovanja soplesalca fizično ne da izvesti vsega. Žal je precej ljudi, tudi znotraj strokovnih krogov, prepričanih, da je solo ples lažji, kot tisti v paru, in da si solistke želijo plesati same, vendar temu nikakor ni tako. Ko plešeš solo, so vse oči uprte samo vate. Za morebitne napake ali slabo mesto na tekmovanju ne moreš kriviti nekoga drugega (soplesalca), ampak moraš sam prepričati sodnike, da si dovolj dober. Hkrati pa so standardni in latinskoameriški plesi namenjeni plesu v paru, zato se občutek, ko plešeš solo, zagotovo ne more primerjati s tistim, ko plešeš v paru, saj ti vedno manjka druga polovica – soplesalec. Večina solistk, vključno z mano, bi se takoj odpovedala solo plesu in začela plesati v paru, vendar je to zaradi pomanjkanja plesalcev skoraj nemogoče. S tem, ko tekmujem solo, želim spodbujati tudi druge solistke, da ne obupajo nad plesom, čeprav še vedno iščejo soplesalca, saj lahko tudi same veliko dosežejo. Če te ples veseli, je pomembno, da plešeš in se razvijaš, in ne da zgolj čakaš na soplesalca.

Kako vzdržuješ visok nivo uspeha pred tekmovanji v obeh plesnih stilih? Kakšni so tvoji rituali pred nastopi in kako se soočaš s stresom in pritiskom?

Visok nivo vzdržujem tako, da veliko treniram sama, hodim na skupinske treninge in imam individualne ure s trenerjem, hkrati pa poskušam delati čim več na kondiciji. Zmeraj, preden stopim na plesišče, naredim analizo plesne dvorane, v kateri poteka tekmovanje in si vizualiziram, kje v prostoru bom odplesala svojo koreografijo. V mislih grem tudi skozi napotke, ki mi jih je za vsak ples na treningih dal trener. Stres in pritisk sta seveda del vsake tekme, sta nujna spremljevalca in pripomoreta k temu, da se bolj potrudim. Na srečo zaradi tega nikoli nisem imela večjih problemov. Že od zgodnje mladosti sem navajena nastopati pred publiko (glasbena šola, karate), zato mi tekmovanja vedno predstavljajo dobrodošel izziv.

Kako bi lahko privabila mlade k plesu na inovativen način? Kateri pristopi bi bili najučinkovitejši pri spodbujanju mladih k vključevanju v ta čudoviti svet plesa?

Pri spodbujanju mladih k vključevanju v svet plesa bi bilo treba začeti v vrtcih in osnovnih šolah, da bi se že zgodaj seznanili z glasbo in s standardnimi in latinskoameriškimi plesi; iz majhnega namreč nastaja veliko. Največji problem je stereotip, da je ples samo za punce, kar še zdaleč ni res, dejstvo pa je, da pogosto ravno to odvrne fante od tega, da bi začeli trenirati ples. Da bi plesalo čim več mladih, bi bilo potrebno bolj promovirati standardne in latinskoameriške plese, saj jih veliko niti ne ve, da obstajajo. To bi lahko naredili tako, da bi uvedli plesne tečaje oziroma plesne urice v vrtcih in osnovnih šolah. Gibanje je osnovna človeška potreba, vendar se nanjo večinoma pozabi ali se jo v zgodnjem obdobju zanemari. Zelo dober način za seznanitev s plesom, je bila tudi oddaja Zvezde plešejo, saj so odlični profesionalni plesalci naučili amaterje čudovite plesne koreografije, kar je publiko zelo pritegnilo in so se lahko z njimi poistovetili.

Kateri plesni trenutek ali dosežek je bil zate najbolj izpolnjujoč ali nepozaben?

Dve leti zapored, v letih 2019/2020 in 2020/2021, sem bila razglašena za Naj plesalko sekcije standardnih in latinskoameriških plesov. Priznanje sem dobila za kolegialno, nesebično in izjemno sodelovanje pri delovanju ST-LA sekcije v Plesnem klubu Bolero. To mi je dalo nov zagon in sem se kmalu začela pripravljati za poučevanje družabnih plesov za odrasle. Najbolj nepozabne trenutke sem doživela na tekmovanju oktobra 2022 v Varaždinu (Hrvaška), na katerem sem tekmovala v standardnih in latinskoameriških plesih v dveh različnih kategorijah (open in basic). V vseh štirih kategorijah sem stala na stopničkah, zasedla sem dve prvi mesti, eno drugo mesto in eno tretje mesto. Zmaga v latinskoameriških plesih v odprtem programu mi je pomenila največ, saj je bila ta tekma mednarodna in mi je prvo mesto dalo potrditev, da delam dobro in se je moj dotedanji trud obrestoval.

Kakšne so tvoje prihodnje ambicije in cilji v plesu? Kako načrtuješ napredovanje in razvoj svoje plesne kariere?

Moja tekmovalna kariera se počasi izteka, zato se postopoma zmeraj bolj posvečam poučevanju plesa in to družabnih plesov za odrasle, za mlade (valeta) ter plesa za starejše dame. Trenutno se izobražujem za plesnega trenerja, zato je tudi moj naslednji cilj pridobitev licence za strokovnega delavca pri športnem treniranju standardnih in latinskoameriških plesov.

Ob zaključku tega navdihujočega pogovora z Kalisto se zavedamo, da je njena zgodba le ena od mnogih, ki dokazujejo moč in lepoto plesa. Njena predanost, ambicija in ljubezen do tega umetniškega izraza so navdih mnogim, da sledijo svojim sanjam in se neustrašno spopadajo s svojimi izzivi. Če nas je kaj naučila Kalista, je to, da je ples več kot le gibanje telesa - je izraz duše, ki lahko združuje, navdihuje in spreminja življenja. Želimo ji vse najboljše na njeni nadaljnji plesni poti in se veselimo, da bomo spremljali njene dosežke in uspehe v prihodnosti.