Letošnje poletje je slovensko kulturno javnost razveselila vest o vpisu del arhitekta Jožeta Plečnika (1872–1957) v seznam svetovne naravne in kulturne dediščine človeštva. Jožeta Plečnika so strokovnjaki že več desetletij omenjali kot svetovno znanega arhitekta. Letos pa je tako priznanje doživel z najvišjega svetovnega kulturne ustanove – z Unesca (Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo). Strokovnjaki so kot enkratne vrednote človeštva ocenili njegove stvaritve na območju Slovenije, zlasti Ljubljane, ki uokvirjajo bistvene sestavine človeškega življenja: vodo, ki jo je Plečnik ponazoril v mostovih (nabrežja Ljubljanice), pogled čez meje bivanja (ljubljanske Žale), na človekovo duhovno pripravo nanj (cerkev svetega Mihaela na Barju in sv. Frančiška Asiškega v Šiški), na pehanje za vsakdanji kruh, ki ga ponazarja zelenje in pridobivanje znanja (Kongresni trg s parkom Zvezda, Vegova ulica z univerzitetno knjižnico – NUK), pri čemer ne smemo pozabiti, da naša kultura sloni tudi na preteklosti (Rimski zid).
Plečnik je nekaj svojih del in eno delo preko svojega učenca zapustil tudi na dobrovskem in polhograjskem območju. Plečnikovo delo je lestenec v veži samostana Marijinih sester na Dobrovi iz leta 1935, prav tako tudi štirje lestenci v cerkvi na Dobrovi. Po Plečnikovih načrtih jih je izdelal domačin z Dobrove Ivan Dolinar leta 1954. Njegovo delo je spomenik pred Kulturnim domom Jakoba Trobca v Polhovem Gradcu, pri katerem je sodeloval arhitekt Anton Bitenc. Vsak se lahko prepriča, da so deli na osrednjem stebru izstopajoči tako, kot jih ima stavba NUK-a v Ljubljani. Kot piše v strokovni literaturi, so vrhnji detajl v obliki vaze v Polhovem Gradcu zamenjali z zvezdo. Plečnik se je na Brišah pri Polhovem Gradcu zapisal preko svojega učenca. Načrt za tamkajšnjo kapelico je tik pred drugo svetovno vojno naredil Plečnikov učenec arhitekt Tomaž Štrukelj (Štrukljeva dela opisuje Jožica Kavčič, V znamenja ujeti čas na Polhograjskem, stran 160), nečak polhograjskega župnika Ivana Štruklja. Podrobnejši opis vseh Plečnikovih del v naši občini (nekaj jih je tudi v horjulski) pa je v prvi številki občinskega zbornika Domači kraji (M. Bokal, 2013, stran 67–73). Vsekakor smo na vse stvaritve velikega arhitekta lahko ponosni.
K letošnjemu priznanju dodajamo, da na tako obravnavo pri UNESCU čaka tudi slovensko čebelarstvo. Gradivo, ki celovito predstavi naše čebelarstvo z gospodarske, likovno-umetnostne, kulturnozgodovinske in besedne plati, je bilo odposlano letos spomladi. Mlini pri organizaciji UNESCO sicer meljejo počasi in letos dokončnega izida še ne gre pričakovati. Upajmo pa, da bo tudi naše čebelarjenje doživelo tako potrditev v svetovnem merilu.
Milka Bokal