Bizjanova Micka je bila rojena 1895, umrla pa je leta 1985. Doživela je torej visoko starost 90 let. Med njenim rokopisnim gradivom je veliko pesmi, kar kaže, da je bila prava ljubiteljica slovenske poezije. Besedila so objavljena v Slovencu, Bogoljubu ali pa so narodne pesmi. Marija jih je očitno tam prebrala in prepisala v svoj zvezek z nadvse lepo, čitljivo pisavo. Tako se vrstijo številni prepisi pesmi Franceta Prešerna (1800–1849), Silvina Sardenka (1876–1942), Antona Funtka (1862–1932) in drugih. Veliko pesmi nosi odmev prve svetovne vojne. Po vsej verjetnosti je znala tudi nemško, ker je nekaj pesmi v nemščini. Pod nekaj pesmimi se je podpisala, in to s polnim imenom ali pa z okrajšanim: Spisala Marija ali M. Šifrer. Po njenih natančnih podatkih ob koncu pesmi lahko predvidevamo, da je avtorica nekaterih pesmi sama, sicer pa o tem še ni rečena zadnja beseda. Med pesmimi pritegne tista o Frideriku Baragi, za katerega se zbira gradivo v postopku za svetnika. Pesem je zanimiva že zato, ker je že pred mnogimi desetletji Barago imenovala za svetnika. Sicer pa so pesmi, ki jih domnevno lahko pripišemo njej, v glavnem ljubezenske. Vsebina je dana v usta moškemu, ki zaman hrepeni po ljubljenem bitju: 

Če sem v družbi ali sam

v mislih vedno te imam,

prej mirno mi je b`lo srce,

nemirno zdaj je kot morje.

Na drugem mestu se pojavijo temne slutnje:

Žalost mi srce zaliva,

vedno k tebi hrepenim,

dokler grob me ne zakriva,

ljubi mir zastonj želim.

Pesmi Marije Šifrer so pisane v preteklem pesniškem jeziku, take so tudi prispodobe, a kljub temu so vreden dokaz nadarjene ljudske duše, ki ni imela priložnosti, da bi se uveljavila.

Milka Bokal