Logo MojaObčina.si
JUTRI
19°C
7°C
SOB.
23°C
7°C
Oceni objavo

"Slediti moraš temu, kar čutiš."

Oči vseh, ki spremljajo kulturno dogajanje v naši občini, so uprte v Šentjošt, kjer se te dni pripravljajo že na četrto izvedbo predstave Koža, ki je svet ugledala pod vodstvom režiserke Lucije Trobec iz Šentjošta. Tudi ta je razprodana. Predstava Koža je nastala po motivih teksta igre Drage Potočnjak, naslovljene Za naše mlade dame. V fiktivno zgodbo, ki raziskuje travmatične posledice spolnega nasilja, pa so vpletene resnične izpovedi žrtev, ki jih je kampanja #JazTudi spodbudila, da spregovorijo. Ob podpori statističnih podatkov o spolnem nasilju, časopisnih člankov in citiranja slovenske zakonodaje, pa prikažejo sliko zaničevanja vredne družbe. Ki je tu. Zdaj. Lucija Trobec se na gledaliških odrih kali že nekaj časa. Kaj jo pri tem vodi, spodbuja in navdihuje? Zaupala se mi je v sledečem intervjuju.  

 

Gledališka skupina Theatro Šentjošt deluje že od leta 2011, ustanovili pa ste jo prav vi – takrat ste imeli le 16 let. Kdo je v vas zbudil zanimanje za gledališče in kako ste se odločili za ustanovitev gledališke skupine? 

V osnovni šoli in tudi kasneje sem zelo rada sodelovala s knjižničarko na OŠ Polhov Gradec, Darinko Orel. Mislim, da so me zaradi nje otroci na šoli bolj poznali kot Piko Nogavičko kot pa Lucijo. Poleg obiskovanja dramskega krožka, ki smo ga imeli na šoli, pa sem redno nastopala tudi v gledališki skupini Šentjošt, ki jo je vodila Ivanka Kavčič. Takrat kot otrok se tega verjetno nisem zavedala, ampak mislim, da sta bili prav oni dve tisti, ki sta mi vsaka na svoj način približali oder in ustvarjanje na njem. Skoraj prepričana pa sem, da odra ne bi raziskovala tako strastno, če ne bi imela tolikšne podpore družine. Gledališče je na trenutke precej kruto in mnogi odnehajo ravno zato, ker v kriznih obdobjih nimajo dovolj podpore najbližjih. Ta je ključna. 

Po končani osnovni šoli sem ugotovila, da zelo pogrešam čas, ki sem ga posvetila gledališkima skupinama, zato sva se s prijateljico Metko Oblak odločili, da bi z otroki v Šentjoštu pripravili predstavo Peter Pan. Po tej predstavi sem potem resneje začela razmišljati, da bi vodila gledališko skupino. Začela sem obiskovati dramsko šolo Satirikon v Ljubljani in istočasno pripravljati novo predstavo z otroki v Šentjoštu. Takrat se mi je zdelo nekako samoumevno, da je vloga režiserja tudi vloga mentorja, organizatorja, kostumografa … Danes ugotavljam, da to ni čisto tako.

 

Kakšna pa je vaša vloga v Theatro Šentjošt? Med drugim ste režiserka, igralka, performerka in vodja, kajne?

Tako je. Najraje pa sem v vlogi režiserke, ki v dialogu z igralcem išče nove prostore in odkriva globino zgodb. Uživam, kadar uspem soustvarjalcem ponuditi orodja, da se popolnoma oddaljijo od likov, ki jih raziskujejo, in se jim potem spet približajo. Ko jih na vajah odprem, da določeno temo vidijo iz različnih perspektiv, da jo imajo možnost predrugačiti. Predvsem pa mi je v interesu podpirati njihov potencial. Vedno sem nekako v strahu, da bi se ljudje, ki sodelujejo z mano, nehali umetniško razvijati, da ne bi imeli priložnosti stopiti ven iz njim poznanega in udobnega. 

Seveda pa poleg tega ostajajo mnoge druge, predvsem organizacijske naloge, za katere sem odgovorna, da skupina deluje.

 

3. Kaj vas navdihuje?

Na splošno v življenju me navdihujejo ljudje z vizijo, ki ji drzno sledijo ne glede na vse. Kadar ustvarjam, skušam biti odprta na vse strani. Navdiha ne iščem zgolj v klasičnem teatru. Veliko črpam iz plesa in performativne umetnosti in seveda življenja samega. Pri svojem delu največ izhajam iz sebe, iz problematik in občutij, ki jih v določenem obdobju doživljam v svojem okolju, te pa se ves čas spreminjajo. Velik del ustvarjanja je pravzaprav raziskovanje sebe. Vedno pa iščem tudi nove sogovornike, nove ustvarjalce, ki mi odpirajo obzorja odra. Vsaka nova izkušnja mi pokaže, da je polje gledališča neomejeno, da govori skozi toliko različnih medijev. Večplastnost izraza me pri odru najbolj vznemirja. Pri vsem tem raziskovanju pa se seveda trudim iskati svojo govorico. S svojim delom moraš preprosto dihati, slediti moraš temu, kar čutiš, da bi rad izrazil in to na način, ki je tebi lasten.

 

4. Spremljali smo lahko razvoj gledališke skupine Theatro Šentjošt, ki je na začetku uprizarjala otroške predstave (Peter Pan, Snežna kraljica, Ciper coper medenjaki), zdaj pa gledalcem približuje teme, ki ozaveščajo in hkrati pogosto veljajo med mladimi za tabu, kot smo videli že v vaših prejšnjih predstavah, npr. v Iluziji in Momentu, sedaj pa še v Koži. Kako je prišlo do tega prehoda?

Prehod se je zgodil zelo organsko. Člani ekipe, ki smo bili do nedavnega stalni, smo odraščali in s tem se je spreminjalo tudi naše zanimanje. Soočati smo se začeli z drugačnimi vprašanji, v ospredje so prihajali drugi problemi, ki so se nam zdeli ključni. Večkrat sem že izpostavila, da je oder zame prostor, kjer telesu mora biti dano, da se izrazi. Izrazi sebe, zgodbo, ki jo nosi, odnos do sveta, ki ga vzpostavlja, odnos do drugih.

Hecno mi je, ker se še vedno najdejo ljudje, ki me želijo prepričati, naj na oder postavim kakšno lahkotnejšo predstavo z ne tako »težko« temo. Verjamem, da je gledališče še vedno ključna točka družbe in kot tako bi se moralo zavedati svoje moči. Gledališke predstave bi po mojem mnenju morale sprožati diskusije. Kadar me kdo ustavi po ogledu predstave in vzpostavi pogovor o igrani tematiki, dobim občutek, da smo delali dobro in je predstava dosegla svoj namen. Dogajanje na odru prodre do človeka na različnih nivojih, ga drezne v osrčje njegove biti, zato je v času predstave človek toliko bolj ranljiv, dovzetnejši za srečanje s samim sabo in bolj pozoren na dogajanjem okoli njega. Če je gledalca nekaj vzdramilo, ga premaknilo, pa četudi samo za delček sekunde, zame pomeni, da gledališče živi. Če pa se gledalec še dneve po ogledu sprašuje o videnem, pa gledališče dosega svoj namen še toliko bolj.

 

5. Diplomirali ste na ljubljanski Filozofski fakulteti iz Primerjalne književnosti in literarne teorije, z diplomskim delom Mladi in gledališče – Vloga gledališča v obdobju odraščanja in pomen aktivnega vključevanja mladih v profesionalne produkcije na primeru predstav Vihar v glavi in Pravica biti človek. Kako vam pridobljena izobrazba pomaga pri umetniškem ustvarjanju?

Zagotovo je že samo krog ljudi, s katerimi sem prišla v stik preko študija, podprl moje zamisli in ideje ter jih tako pomagal uresničiti. S sošolci, ki so se tako kot jaz zanimali za različne veje umetnosti, smo veliko diskutirali o umetnosti, to pa je zagotovo vplivalo na razpiranje misli o gledališču. Tudi profesorji so vedeli, da se zanimam za gledališče, in veseli me, da so mi dovolili, da v svojih seminarskih nalogah in nenazadnje tudi v diplomski nalogi obravnavam gledališče – kljub temu, da primerjala književnost v svojem bistvu ne raziskuje gledališča. S študijem sem zagotovo pridobila še večji občutek za estetiko in izražanje misli. Je pa res, da se še vedno lažje izražam preko odra, besedno mi je še vedno tuje.

 

6. Predstavo Koža ste za gledalce uprizorili že trikrat. Kako je nastajala? Vam je bilo težko? Predstava je namreč zelo čustvena in za gledalce ob določenih trenutkih tudi psihično naporna. 

Teme sem se lotila zaradi negativne izkušnje posilstva, ki ga je doživela moja dobra prijateljica. Seveda mi je bilo med raziskovanjem velikokrat zelo težko. Ogromno je bilo prisotne tudi jeze, zakaj se take stvari dogajajo in zakaj se ljudje tako radi izogibamo pogovorom in občutkom, ki so nam neprijetni, zakaj ignoriramo take stvari, si lažemo … V takih trenutkih me je zagotovo dvignila izredna predanost ekipe, ki je ves čas ustvarjalnega procesa zavzeto delala in raziskovala. Pri kreiranju Kože je bil velikokrat prisoten tudi strah. Strah, ali smo sploh dovolj dobri, ali delujemo dovolj premišljeno, ali smo se dovolj poglobili, bomo znali spregovoriti tako, da se bodo začele premikati meje, ali bomo še naprej širili tabuje. 

Ko smo začeli s prvimi vajami je bila še karantena, nekateri člani pravzaprav sploh niso smeli priti na vaje, saj so bili iz drugih občin. Zato smo prve vaje imeli kar preko spleta in jih izkoristili za strokovno poglabljanje v temo. V tem času smo veliko brali in gledali filme na temo spolnih zlorab. Nastopajoči so morali tudi veliko pisati o svojih občutjih. Ko se je karantena sprostila, smo začeli z vajami na odru. Te so zajemale tako gibalno-plesne vaje in meditacijo, kot tudi improvizacijo in nenazadnje pogovore o vzpostavljanju odnosa do karakterja in prostora. Kot sem pogosto poudarila igralcem, tekst je najlažja stvar, ki jo moraš osvojiti na vajah, pomembnejši je odnos, ki ga vzpostaviš do teme, lika, prostora v katerem nastopaš, in na predstavah do publike, ki te gleda. Imeti moraš neke vrste vizijo, kaj bi s svojim nastopom sploh rad sporočil, kaj je namen akcije, ki jo izvajaš. 

 

7. Predstave Koža niste ustvarili sami. S kom ste sodelovali?

Najprej bi rada poudarila, da je to prva predstava, ki je nisem ustvarjala samo z mladimi iz Šentjošta, pač pa so pri projektu sodelovali tudi Polhograjčani in Ljubljančani, dve nastopajoči pa sta se vozili celo iz Slovenskih Konjic in Krškega. Želim si, da se bo Theatro Šentjošt razvijal v to smer, da ne ostajamo zaprti, pač pa v skupino prihajajo novi člani iz vsepovsod, z drugačnimi izkušnjami, s svežimi idejami in z novo energijo. 

Na končno podobo predstave Koža je zagotovo vplivalo mnogo pogovorov, vprašanj in nasvetov, ki so jih z mano delili kostumografinja Klavdija Jeršinovec, študentka dramaturgije Ana Lorger in igralec Blaž Šef. Ana, kot bodoča dramaturginja, mi je svetovala, ko sem spreminjala originalen tekst Drage Potočnjak in vanj vstavljala resnične izpovedi žrtev spolnega nasilja. S Klavdijo sva se veliko pogovarjali o pomenu kostuma, kaj vse lahko preko njega sporočaš, kdaj podpre in kdaj lahko uniči sporočilnost. Z Blažem pa sva predvsem v zadnji fazi procesa razvila nek splošen dialog o ustvarjanju in odkrivanju gledališkega jezika. V začetku procesa nam je s svojim strokovnim znanjem pomagala zagristi v temo spolnih zlorab tudi študentka družinske terapije Hana Gorše, ki je za nas pripravila celo vrsto predavanj.   

 

8. Kakšni so vaši načrti za gledališče, imate že idejo za naslednjo predstavo?

Takoj po premieri vedno rečem, da bom končala z »delom« v gledališču. Ampak če tega ne počnem, imam občutek, da nekaj manjka, da nisem dovolj. Teme, ki bi se jih v prihodnosti rada dotaknila v svojih predstavah, so zagotovo ženska intima, homoseksualnost in medvrstniško nasilje. Koža se mi zdi izrazito pripovedna predstava, medtem ko je bil Moment nekoliko bolj plesno-gibalno podprt projekt. Iščem, v katero smer se še da iti. V kolikor bodo razmere dopuščale, bom v decembru za čarodeja Joleta Coleta režirala otroško božično predstavo po motivih pravljic o Gustiju in Bibiju pravljičarke Ide Mlakar.

Kar lep čas pa tudi Luka Koširja iz Gostišča Griču hecam, da bi poskušala izvesti kulturno-kulinarične večere. Kultura in kulinarika sta bili že od nekdaj močno povezani. Poiskati morava samo način, kako v današnjem času spet to združiti.

V novembru si v Šentjoštu želim začeti tudi z gledališko-plesnimi delavnicami za osnovnošolce. Na delavnicah bi preko različnih tehnik fizičnega gledališča otroke rada seznanila z ustvarjanjem na odru. Skozi različne gibalno-plesne vaje pa bi raziskovali telo in njegovo govorico. Seveda za ustvarjanje kateregakoli projekta potrebujem čas in ekipo, ki je predana odru. Najprej moramo zagotovo še malo nastopati z aktualno predstavo Koža. Potem pa počasi naprej, v neznano.

 

9. Ni vam dolgčas. Poučujete ritmično gimnastiko, ste hostesa v Lutkovnem gledališču Ljubljana, pomagate v Gostišču Grič, sodelujete pri številnih drugih gledaliških projektih … Kako pa najraje preživite svoj prosti čas?

Poleg obiskov predstav in »slow food« večerij s prijatelji, še na sprehodih z mojo »kužiko«, kot rada rečem našemu psu.

 

10. Kje se vidite čez 10 let?

Najbolj naivne sanje, ki so z mano že od otroških let, so še vedno, da bi imela svoje gledališče, svojo gledališko družino. Trenutno pa sem se malo prepustila toku, nimam zares načrta za prihodnost. Bom videla, kaj bo. Zagotovo nekaj lepega.

 

Zagotovo. Lucija, hvala za vaš čas.                                           

 

 

 

Besedilo: Lucija Rus

Fotografije: Facebook stran Theatro Šentjošt

Oglejte si tudi