Logo MojaObčina.si

Dobrova-Polhov Gradec

DANES
31°C
15°C
JUTRI
34°C
16°C
Deli
5963

Barčica po morju plava

Na lepo pozno popoldne 16. junija smo se zbrali v Polhograjski graščini na slovesnosti, v katero so nas z ubranim dekliškim petjem popeljale Briške cvetke. Zbrane sem nagovorila podpisana in na začetku nanizala nekaj podatkov o nastopajočih in sodelujočih klekljaricah in klekljarjih. Na letošnji razstavi so se nam pridružili klekljarice ljubljanske skupine Ledina, klekljarice iz Dnevnega centra Ljubljana, obe skupini pod vodstvom Dike Penko, in Franc Jelovčan. Naša članica Cilka Žmahar, tudi članica skupine akvarelistov mentorja Petra Lazarevića, je s svojimi akvareli dodala še eno dimenzijo umetnosti in estetskega užitka. Prvič so se predstavili članice in člana mladinske sekcije, ki je bila v društvu  ustanovljena pred dvema letoma. To so po abecednem redu Anuška Nartnik, Damjan Yartz, Dora Rus, Eva Dolinar, Izabela Vučajnk, Jakob Čepon, Kaja Dolinar in Zana Kucler. Vsi mladi klekljarji so osnovnošolski otroci, stari od 10 do 14 let, vsi začetniki, vsi vpeti tudi v več drugih zunajšolskih prostočasnih dejavnosti, predvsem v glasbo. Kaja nam je zapela z Briškimi cvetkami, Dora in Damjan sta nam v nadaljevanju kulturnega programa zaigrala na flavto oz. kitaro. S svojo prvo čipko se nam je predstavila še ena mlada klekljarica, Julija Bokal, ki bo jeseni prvič prestopila šolski prag in se nam bo morda pridružila tudi v društvu.

 

Ob pripravah na letošnjo razstavo je nastalo poetično razmišljanje o klekljanju naše članice Milke Bokal.  Z veseljem smo ji prisluhnili. Takole nas je nagovorila: "Spoštovani ljubitelji klekljarstva, drage klekljarice in klekljarji, cenjene obiskovalke in obiskovalci, pozdravljeni vsi, ki ste prišli od blizu in daleč! Naslov današnje 19. razstave Klekljarskega društva Polhov Gradec je vzet iz ljudske pesmi. Bog ve, kdaj se je rodila ta priljubljena pesmica, ki razkriva naš odnos do narave, do morja. Tudi za klekljanje natančno ne vemo, kdaj so se človeški prsti oprijeli lesenih paličic in so začele nastajati bele umetnine. Barčica na morju spominja na veselje, na brezskrbno preživljanje dopustov, ki se nam bližajo, in konec koncev tudi na svet, ki nam ni tako blizu, saj ga vidimo le občasno, zato je še toliko bolj priljubljen. Mogoče se kdo sprašuje, kako bi lahko povezali klekljanje, čipke s tem velikim vodnim prostranstvom, z morjem, ki je v sivi davnini vznemirilo nekoga, da je svoja čustva ob tem prelil v pesem. In to občutje še tli v današnjem  človeku, tudi v naših klekljaricah. Iz te pesmi so se rodile klekljane barčice. A morje je spodbudilo tudi klekljarsko in slikarsko dušo. Na pomirjujočih morskih tihožitjih na naši razstavi so prav barčice osrednji motiv. In na videz oddaljena pojma, morje in klekljanje, sta nas združila za današnje klekljarsko kulturno srečanje. Voda je simbol življenja; kot se vodovje morja nenehno giblje in spreminja oblike v tisočero valov in valčkov, tako se tudi bele stezice čipk, ki nastajajo s predevanjem, gibanjem klekeljnov, slikovito vijejo po vzorcih, po podlagi iz papirja, po domače rečeno po papircih. Tako se rojeva svet tisočerih vijug, okroglih, podolgovatih, zaobljenih, tudi valovitih. In nastajajo nove in nove, ki zbrane v celoto nazorno posežejo v stvarni svet. Med njimi je tudi oblika barčice, ki jo je prinesel novejši čas. A ne samo oblike, še nekaj drugega: ob barkah, barčicah na morju plavajo ribe, velike ribe in male ribice. In prav ribice nas povezujejo s klekljanjem, ribice so ustaljeno ime za prvino klekljanja, ki poveže dele klekljanih čipk. In te ribice so podobne pravim ribam. Druga skupna silnica, ki povezuje naslov današnje razstave s klekljanjem, se nanaša na zvočno plat. Šumenje morja je prijetna pomirjujoča glasba. Spominja na večere, ko smo sedeli ob morju, gledali prve utripajoče zvezde na nebu in poslušali tiho valovanje, plivkanje vode ob obali. A tudi klekljanje ima svojo zvočno plat, ki jo radi poslušamo. Mehko ropotanje klekeljnov se je usidralo v dušo marsikaterega otroka, ko je poslušal trkljanje klekeljnov pri  svojih starših ali starih starših. Tako opisuje ta čas pisateljica: 'Tisto enakomerno in zanesljivo ropotanje klekeljnov ob jerbas mi je dajalo tako blažen občutek varnosti in miru, da sem se zvila v klobčič in zlezla nazaj pod odejo. Zadrževala sem sapo in uživala ob zvokih mamine zanesljive navzočnosti. (Tončka Stanonik, Podobe iz čipkaste preje, 22) V ropotanje klekeljnov pa so se vpletale tudi nepozabne igre s punčkami. (23)' Punčkam se v opisu takole pridružita ata in mama: 'Majhen prostorček v kotu na peči, mamin upognjen hrbet, zunaj pa bel dan, ledene sveče, topla soba. Ropotanje klekeljnov in velika želja, da bi tudi jaz že lahko klekljala. Kaj bi še lahko bilo lepše! (26)' In na drugem mestu ob vrnitvi domov: 'Med sezuvanjem poslušam mamine klekeljne, ki ropotajo iz hiše. V zadnjih letih so se jim pridružili tudi očetovi. /…/ Zdaj z mamo sedita vsak na svojem koncu mize in atovi prsti, ki so bili v življenju navajeni mnogo bolj trdnih prijemov, spretno sučejo klekeljne. Tako domači so ti glasovi! Če jih ne bi več slišala, bi najprej pomislila, da se je mami in atu kaj zgodilo, zato naj le še ropotajo. (144) Pa še en citat iz dobe odraslosti: 'Takrat  je tudi otroštvo dobilo prijaznejše barve. In vse, kar je bilo v spominih povezano z njim: mama in ata, bratje in sestre, naša hiša, večno ropotanje klekeljnov. Kot bi se med temi nitmi sukanca počasi odvijalo otroštvo in mladost. (5)' Odlomki so iz pripovednega dela, a klekljanje ima svoja občutja oblikovana tudi v verzih in to prav s povezavo čipke in valov.  Takole se spletajo: 'Z nitko tanko kakor mreža pajka / klekljajo to nežno čipko / mehkejšo kakor belogrivi val / bolj lahko kot večerna sapa / in dragocenejšo kot vsak dragulj / na žametni podlagi.' (Ana Balantič, Čipka kot dih pomladi. V: Bele stezice v vrtincih življenja, 34/35; ur. Marija Stanonik) Pa še aktualna misel iz nevezane besede, ki je tudi posredno povezana s klekljanjem. Letos se spominjamo stoletnice izida Tavčarjeve Visoške kronike. A dve leti pred tem je izšlo Cvetje v jeseni, ki se je močno usidralo v slovensko kulturno zavest. Lepota glavne osebe Mete, ko se je oblekla za k maši na Gori, je opisana tudi s čipkami: 'Meta se je bila napravila, kot je napravljen oltar pri največjih slovesnostih. Svetle lase si je bila prevezala s trakom iz črnega žameta, kar se ji je prav čedno podalo, skoraj še bolj nego glavnik iz rumene kovine, ki je gledal kot žareča krona izmed plavkastih kit. Mojo posebno pozornost je vzbujala zelenkasto svilnata ruta, katero si je bila ovila okrog vrata. Ta vrat pa je cvetel izmed nežnih belih špic kakor 'ženinček', ki poganja v svečanu med belim snegom.' (Domnevamo, da je ženinček pomladni zvonček.) Spreten opis Metine oprave sloni na skrbno izbranih besedah, to je mojstrstvo svoje vrste.  Ali pa je kakšna beseda v naši bogati slovenščini, ki je povezana s čipkami in vodo. Ta je prikrita podlaga naslova naše razstave. Za ribice smo že slišali. A v strokovni literaturi se najde še ena. Pri klekljanju se rabi opora, bucike, te pomagajo, da gre bela potka naprej. Za eno ime bucik je izhodišče prav voda: vodice so se včasih imenovale bucike, ki so bile blede, belkaste s prozornimi glavicami. Tako pišejo klekljarski poznavalci. A končajmo s pogledom v prihodnost. Pesmica Barčica po morju plava je namenjena otrokom. Pojemo jo otrokom, vnukom, ponavljajoči refren, o le naprej, o le naprej, nas lahko vodi v čas pred nami. A za ta 'naprej' je potreben veter. In ta veter, ki bi gnal naše društvo, polhograjsko in sploh slovensko klekljanje so otroci, mladina. Lepo je videti, da imajo tudi otroci svoj delež na današnji razstavi. Tudi njim so namenjene in tako rekoč posvečene te misli. Zato je naslov današnje razstave simbolen v več razsežnostih, v vsakdanjih, življenjskih, a zelo dragocenih stvareh."

 

Prelepe misli gospe Bokal so v nas odzvanjale tudi potem, ko so nas Briške cvetke razveselile še z dvema pesmima. Ob koncu programa sem se zahvalila nekaterim najzaslužnejšim za izvedbo razstave: Mirjam Gremes za oblikovanje vabila in plakata, Jerci in Rajku Škrlj in še enkrat Mirjam za pomoč pri postavitvi razstave, Cilki Žmahar za nežne, a sugestivne akvarele, vsem klekljaricam in klekljarjem za njihovo ustvarjalno zvestobo in nenehno stremljenje k lepemu in lepšemu, za gostoljubje in dobro sodelovanje pri pripravi razstave tudi Muzeju pošte in telekomunikacij, posebej gospe višji kustosinji Ajdi Kozjek, in Javnemu zavodu Polhograjska graščina, posebej gospe kustosinji pedagoginji Nini Slana, in končno gospe Mimi Plestenjak, ki nam je tudi letos pripravila kulinarično čipkarijo. Na ogled razstave sem zbrane povabila z besedami: "Dragi in spoštovani gostje, ne vemo, kaj nam bo življenje prineslo z jutrišnjim dnem, zato se skupaj veselimo današnjega dne. Veselimo se lepe razstave, zvestih prijateljev, radodarne narave in vseh čudežev življenja."


Tatjana Trontelj, foto: Mirjam Gremes

 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi