Ko je leta 1924 voda razdejala Mačkov graben, in spet leta 1926, pa še zmočila riti gospodi v Ljubljani, so v grabnu korenito zavihali rokave: uredili so številne betonske jezove, torej manjše zadrževalnike, ter ponekod dvignili cesto. Zadrževalniki imajo eno ali dve luknji nekaj metrov pod zgornjim robom, vendar so danes neuporabni, kajti že desetletja ni nihče počistil naplavin izza betonske pregrade, in tako zadrževalniki ne opravljajo svoje prave funkcije, le zračijo vodo. Izjema je le zadrževalnik v Dolenji vasi (na fotografiji), ki so ga predlani z betonom ojačali in očistili naplavin, a kaj, ko so ga nevihte spet napolnile z blatom in peskom. Pred desetletji so imeli ljudje večji interes čistiti jezove, kajti potrebovali so pesek za gradnjo cest, danes pa je nekaj kamnolomov dovolj za vso državo, makadamske ceste, ki so potrebovale dosti vzdrževanja, pa tudi izginjajo.

Najhuje v pisani zgodovini Polhovega Gradca je bilo leta 1924 in 1926

Časnik Slovenec je pisal: »Velikanska vremenska nezgoda je 8. avgusta 1924. leta doletela pokrajino med Polhovim Gradcem in Škofjo Loko med 8. in 10. uro zvečer, okoli 9. ure zvečer pa je bilo najhujše. Bila pa je ura okoli treh zjutraj, ko je pridrlo vodovje v Ljubljano.« Poročevalec se je menil z Rusom Aleksejevim nad Polhovim Gradcem. Izčrpani sogovornik mu je povedal, da je v nekaj minutah voda narasla za meter in še več ter vdrla v vse hiše v grabnu. Voda je vzela njegovo ženo Katarino Aleksejevo, rojeno Alič, 24 let staro, in njenega otroka. Poleg tega tudi njenega brata Vinka, starega 8 let, potem Alojzija, starega 12 let, in Angelo (16 let). Naliv je odnesel v dolino tudi hlapca Miha Justina. Pogrešali so še dve osebi iz doline, in sicer 60-letnega Janeza Pečana in 17-letno Ano Šifrer. Vode so močno prizadele strojarno kož g. Riharja, pa jez in žago g. Božnarja. »V dolini Hrastnice je imel največ materialne škode Franc Hribernik, po domače Dobravc, in sicer za 1,200.500 dinarjev ali skoraj pet milijonov kron.«

12. avgusta je bilo v Slovencu na naslovni strani poročilo iz »Belgrada«, v katerem avtor navaja, da že prihaja »prva pomoč za po povodnji poškodovane, saj je vlada votirala za prvo pomoč 2 milijona dinarjev, in da pošlje na lice mesta posebnega delegata. Poslanec Brodar in Stanovnik sta obiskala ministra za javna dela ter z njim razpravljala o kreditih za popravo cest, mostov in drugih javnih naprav, ki so vsled katastrofe poškodovane.« Na kraju nesreče je bilo kar dvakrat njegovo veličanstvo kralj Aleksander, ki je težko prizadetim poškodovancem obljubil svojo pomoč.

Ker je bilo poletje, se je veliko ljudi podalo v »sorško dolino«, kamor pa je bilo mogoče samo peš, »ker je še zasuto, mostovi razdrti, voda še vedno globoka, cesta pa popolnoma razdejana« (otroci so šele 24. 11. 1924 lahko spet šli v šolo v Soro, op. p.). »Ob Savi so stale v soboto in nedeljo ob obeh bregovih na vsakem količkaj prikladnem mestu gruče ljudi, ki so z vsemi mogočimi pripravami lovili plavajoče blago. Nalovili so zlasti mnogo lesa. Ponekod pa so nalovili velike množice rib, ki jih je voda zanesla navzdol. Mnogo rib je poginilo, ker v gosti vodi niso mogle dihati. Blato jim je zamašilo škrhe. Pa tudi po bližnjih hribih je nevihta grozno gospodarila. Pri Sv. Barbari (škofjeloška župnija) in na Osojniku (sorška župnija) n. pr. so velike senožeti, na katerih lahko opazuješ že od daleč silne usade zemlje. Hribovje se je na več mestih utrgalo. Voda je odplavila vso zemljo v dolino. Na raznih mestih – pravijo, da na 40 – pa so se pokazali novi izvirki vode.«

Sebastjan Vehar; slike: S. V. in Igor Buser