Zadnja leta lahko na tekmah spremljamo vaše dobre rezultate. Kako pa se je vse skupaj pričelo, kakšni so bili vaši začetki v smučarskih skokih? Kdo vas je navdušil zanje in vas že kot otroka najbolj spodbujal pri tem športu?

Že ko sem bila majhna, je oči nama z bratom za hišo velikokrat naredil skakalnico. Tudi na »vaškem smučišču« pri Avtoklepu se spomnim, da smo kdaj z otroki iz vasi skupaj skakali. Vsako leto pa sem v Polhovem Gradcu gledala tudi očeta, ki je vselej skakal z alpskimi smučmi na vaški tekmi v Polhovem Gradcu. Ko sem bila stara devet let, pa je bila tudi prva tekma za otroke in z bratom Tinetom sva takrat tudi skakala. Spomnim se, ko se mi je sošolec v OŠ zlagal, da je skočil na veliki skakalnici in naslednji dan sem tudi jaz korakala za očijem na 30-metrsko skakalnico. Ampak ko se je obrnil in me videl, kam hodim, me je »napodil« nazaj na manjšo. Bila sem nekoliko jezna. Pri mojih enajstih letih pa so naju starši na mojo in bratovo željo vpisali v SSK Ilirija, in takrat sva se z letenjem hitro zasvojila.

Navdušil me je oče, saj sem ga že kot zelo majhna deklica gledala skakati na vaški tekmi. Spodbujala pa sta naju oba starša in nama dala vedeti, da je pomembno samo to, da uživava.

Potem pa so prišla leta treningov in tekmovanj, ki so prinesla tudi dobre uvrstitve, stopničke in medalje. Sledil je življenjski uspeh, po katerem ne seže veliko športnikov. Na zimskih olimpijskih igrah v Pekingu ste osvojili dve zlati medalji, in sicer na tekmi posameznic in na mešani ekipni tekmi. Med drugim ste lani postali tudi športnica leta, prejeli ste tudi naziv častna občanka Občine Dobrova - Polhov Gradec. Kaj imate poleg dveh olimpijskih medalj za svoj največji športni uspeh?

Poleg OI mi zelo veliko pomeni ekipna srebrna medalja na svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu, tri zmage svetovnega pokala in dve zmagi skupnega seštevka poletnih velikih nagrad.

Se je vaše življenje zelo spremenilo po tem, ko ste se vrnili z olimpijskih iger?

Ne, življenje se mi ni dosti spremenilo, edina razlika je to, da sem imela s strani medijev več pozornosti kot prej. Ostalo je ostalo enako, tudi prosti čas preživljam enako, kot sem ga prej.

Ali lahko delite kakšno zabavno, zanimivo prigodo z olimpijskih iger?

Tam se ni dogajalo veliko zaradi koronavirusa. Vsak dan smo se tresli, ali bodo testi negativni ali ne. Morda je bilo to celo na nek način v redu, saj se nisem imela toliko časa obremenjevati s skoki, ampak sem bila že vesela, da sem na tekmi lahko nastopila. Je pa bil morda smešen, a ne prav zabaven dogodek to, da sem po tekmi, kot že velikokrat, morala opraviti doping testiranje, ki je trajalo okoli dve uri. V hotel smo se vrnili pozno zvečer, kjer smo imeli še ekipno zabavo. Z Niko (op. a. Križnar) sva se odpravili spat okrog 6-ih zjutraj, nakar mi zopet na vrata potrka doping kontrola. In spet je trajalo vse skupaj dve uri, naslednji dan pa naju je čakala že miks ekipna tekma.

Vašo kariero so žal zaznamovale tudi poškodbe. Sezono 2022/2023 ste morali predčasno končati zaradi poškodbe ob padcu na Ljubnem. Kako poteka okrevanje?

Okrevanje poteka v redu. Morda mi je nekoliko lažje, ker je poškodba enaka kot pred tremi leti in nekako razumem, kako stvar deluje in kaj vse lahko počnem. Čaka me še operacija in seveda dolgotrajna rehabilitacija.

Že lani ste povedali, da so bile to vaše zadnje olimpijske igre. V medijih pa se sedaj pojavljajo številna ugibanja o zaključku vaše športne kariere. Ali boste v sezoni 2023/2024 še tekmovali?

Trenutno še nisem pripravljena na ta odgovor. Ko človek nekaj počne 15 let vsak dan in se potem nenadoma vse konča, potrebuješ nekaj časa, da stvari pretehtaš in premisliš, kaj je zate najbolje.

Kaj osebno se vam zdi najtežji in kaj najboljši del smučarskih skokov – če upoštevate vse: od treningov, do tekmovanj, potovanj, mrazu …?

Najtežji del mi je morda ohranjanje telesne teže. Nisem imela sicer velikih težav, ampak psihično je malo bolj naporno, ko ti trener reče, da si pretežak, in ko vsi, ko te pogledajo, opazijo, da si se zredil, pa četudi le za 1 kg. Najboljši del smučarskih skokov mi je občutek letenja v zraku. Treningi, potovanja, mraz, tekmovanja pa so neka rutina, ki spada zraven.

Nordijskega svetovnega prvenstva, ki je potekalo v Planici, se žal niste mogli udeležiti. Videli pa smo, kako ste podpirali slovenske športnike. Imate poleg smučarskih skokov posebej radi še kateri drug šport, spremljate nastope Slovencev?

Rada spremljam predvsem zimske športe. Nimam ravno časa, da bi vse gledala po televiziji, ampak jih zasledim vsaj v novicah.

Imate vzornika?

Moja vzornica je Petra Majdič. Ne poznam je sicer osebno, sem pa kot mladinka enkrat govorila z njo. Pritegnila me je predvsem njena zgodba, dojemanje športa in kariere, njena borbenost in odločnost. Dajala mi je zgled, kako se da kljub poškodbi nekaj doseči.

Kaj pa počnete, kadar se ne ukvarjate s športom – kaj ste poleg športnice? Kaj so vaši hobiji? Kako radi preživljate svoj prosti čas?

Šport in vse skupaj mi vzame ogromno časa, zato prosti čas največkrat izkoristim za to, da pridem na obisk domov na Briše vsaj kakšen dan v vikendu. Rada imam živali in naravo. Moj hobi je hoja v hribe, odbojka, rada rišem, kvačkam, ampak za te stvari upam, da še prihaja več časa.

Torej ne živite več na Brišah pri Polhovem Gradcu?

Na Brišah že dve leti ne prebivam več. Glede na to, da imamo z reprezentanco treninge v Kranju, mi je iz Poljanske doline veliko bližje do tja in tako mi ostane tudi več časa, da naredim še kaj za šolo. So pa še vedno Briše moj domači in najlepši kraj in že komaj čakam, na našo veselico Dan pod Lovrencem, da spet srečam sovaščane na kupu.

Rekli ste, da je Petra Majdič vaša vzornica. Vi pa ste s svojimi uspehi, odnosom do športa in priljudnostjo izjemno pozitiven zgled za mlade športnike. Ali imate kakšen nasvet zanje in za vse, ki šele začenjajo svojo športno pot? Kako uspeti? Kaj je pomembno?

Najbolj pomembno je, da uživajo in da to počnejo zaradi sebe in ne zaradi koga drugega. Tudi če je kdaj težko, naj probajo v tem uživati in dati od sebe maksimum. Treba je imeti veliko dicipline, saj je zraven tudi šola. Naj se zavedajo, da se trud enkrat nekje poplača, tudi če morda kdaj ne gre vse po načrtih.

Kje se vidite čez 10 let?

Vidim se nekje v službi, ki upam, da mi bo všeč in da se bom tam počutila dobro. Upam, da bom s svojimi izkušnjami nekoč lahko tudi jaz komu pomagala na njegovi poti.

Hvala za vaš čas. Želimo vam veliko uspeha še naprej in veliko sreče ter poguma ob sprejemanju pravih odločitev, kakršne koli že bodo.

l.o.