Logo MojaObčina.si

Dobrova-Polhov Gradec

JUTRI
1°C
-1°C
PET.
0°C
0°C
Deli
7193

Pogrešala bom novorojenčke in starejše

Avgusta je štiri desetletja dela v patronaži dopolnila Anka Suhadolc, ki pravi: "Zadovoljna sem s tem, kar sem naredila in zadovoljna grem v pokoj." Njeno delo je septembra prevzela Bernardka Maček iz Šentjošta nad Horjulom. Kako je svoje poslanstvo doživljala Suhadolčeva in kako bo v bodoče zapolnila čas, pa v nadaljevanju.

Prijetna gospa Anka Suhadolc je v sedemintridesetih letih dela v patronažni službi na območju Dobrove in v času nadomeščanja tudi Polhovega Gradca ter Horjula prestopila prag marsikaterega gospodinjstva v občini. Delo patronažne sestre, ki ga je pred tem tri leta opravljala na območju Viča, namreč vključuje takojšnjo nego novorojenčkov, pregled pacientov, odpuščenih iz bolnišnic, in skrb za kronične bolnike. Pestro in raznoliko delo ter neposreden stik z ljudmi je Anko navduševalo že v srednji šoli za porodništvo in ginekologijo, svojo pravo odločitev pa je spoznavala tudi na višji šoli za zdravstvene delavce. Sprva je službo dobila na Viču, tri leta kasneje na Dobrovi in 2006 je postala koncesionarka, s čimer se za paciente ni nič spremenilo, ona pa se je kot samozaposlena morala začeti ukvarjati z birokratskimi stvarmi, ki so jih prej opravljali drugi. "Z vsakim delovnim dnem sem imela delo bolj rada, pa čeprav ni bilo enostavno, in mislim, da vsak ni za patronažo. Biti moraš ne le strokoven, pač pa tudi empatičen, komunikativen in imeti moraš rad ljudi. To ljudje čutijo. In če je vse to, so tudi rezultati na terenu dobri," pravi sogovornica.

Delovnik – nikoli ne veš, kakšen bo

Dan se v patronaži začne zgodaj, ampak nikoli se ne ve, kdaj se bo zaključil. Patronažna sestra namreč pozna le kronične bolnike, tiste, ki pridejo iz porodnišnice in bolnišnice, pa spoznava sproti. Prav tako jo lahko preseneti napotilo lečečega zdravnika, katerega pacienti ne prihajajo zgolj z območja občine, pač pa imajo nekateri tu zgolj izbranega zdravnika in so od drugod. "Delati moraš, dokler nisi gotov."

Od rojstva do smrti v enem dnevu

Namen strokovnega patronažnega dela je približati se pacientom, zato je delo organizirano polivalentno, kar pomeni, da na določenem naslovu vse delo opravlja posamezen strokovni delavec. V praksi pomeni, da patronažna sestra na istem naslovu poskrbi tako za novorojenčka, bolnika, kot umirajočega. V zadnjih letih ji precej dela odnese laična negovalka na terenu, ki pri pacientu poskrbi za posteljno kopel, nego, prinese kosilo in podobno, a tudi takih negovalk je, glede na trend staranja prebivalstva, premalo. Delo patronažne medicinske sestre tako zajema ljudi od rojstva do smrti. Suhadolčeva pove, da je vsaka zgodba posebna. Novorojenčke opisuje s posebnim žarom, saj so mali čudeži življenja. Ponosno predstavi, da je v svoji karieri opravila več kot 1300 prvih obiskov in vsakega od teh otrok je obiskala še vsaj petkrat oziroma tolikokrat, dokler vsaka mamica ni bila samostojna pri svojem delu z otrokom, dojenje ni steklo, se popek ni zacelil in novorojenčkova teža ni bila stabilna. Anka hvali pridne mame, saj so se trudile po svoje, ona jih je zgolj usmerjala.

Takojšnjo nego in skrb potrebujejo rakavi bolniki. O starih ljudeh pa pripoveduje s posebnim spoštovanjem: "Stari ljudje so zelo dobri in premalo jih cenimo. Velika vrednost je, če star človek živi z mladimi, sploh otrokom dajo veliko modrosti, od njih se veliko naučijo." So pa zgodbe s starejšimi bolniki pogosto težke, posebej tiste o nepokretnih osebah, ki potrebujejo veliko nege, obiskov, protibolečinskih terapij in podobnega. Pri takšnih bolnikih patronažna sestra postane del njihovega vsakdana, del družine in pogosto se razvije posebna vez: "Posebej dober občutek je, ko se jim rana zaceli. A se zgodi, da so bili ob tem bolniki žalostni, saj so vedeli, da me več ne bo na obisk. Ni redkost, posebej v mestih, da je patronažna včasih edini njihov stik z družbo, kar ni dobro." Tudi po njenih besedah bi naša občina potrebovala medgeneracijski prostor, kamor bi svojci v dnevno varstvo lahko pripeljali starejšega in mu tako omogočili prehrano, varstvo in socializacijo. Misel pa zaključi: "Zelo veliko je bilo lepih zgodb, zelo veliko tudi hudih, posebno delo z umirajočimi. Lahko bi napisala bogato knjigo izkušenj in zgodb."

Če primerjamo leta nazaj …

To je delo, kjer moraš biti mobilen v vseh letnih časih. "Pred štiridesetimi leti, ko sem začela delati, smo imeli slabe avtomobile in hujše zime so bile, ampak jaz sem vsepovsod šla. Nisem pomislila, da je zame lahko nevarno, vedela sem le, da moram delo opraviti," se spominja Anka Suhadolc. V teh letih je zamenjala osem avtomobilov in nobeden ni bil 4 x 4. Spremenile pa se niso le zime, pač pa tudi zakonodaja in zahteve. "Danes je treba vsak obisk neštetokrat opisati in zelo pogoste so kontrole. Uradniki ne razumejo, da je patronaža specifično delo, to so ljudje in ljudi ne moreš gledati skozi evre," pravi sogovornica, ki je zaradi omejitev in predpisov kakšen dodaten obisk ali primernejšo medicinsko opremo včasih poravnala kar iz lastnega žepa. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ima v rokah škarje in platno, po njenih besedah vse pogosteje zahteva stvari, ki škodujejo bolniku in delavcu, pa naj gre za obširne birokratske protokole ali omejene materiale. "Po tej plati pa si želim, da delo končam," doda.

Vnuki, vrt in refleksoterapija

Tako dinamična in hkrati odgovorna služba, kot je delo patronažne medicinske sestre, je pogosto naporna in obremenjujoča, zato je pomembno, da zgodb ne prinašaš domov. Anka pove, da se je o najtežjih situacijah treba pogovoriti, stvari razčistiti. Navadno je to opravila kar z zdravnico ali drugo patronažno sestro, ki stvari razumeta, sicer pa je njen recept – vrt, njiva in vnuki. Poleg tega pa rada opravlja refleksoterapijo. "Že v času dela patronažne sem ugotovila, kako refleksoterapija pripomore k dobremu počutju, obvladovanju stresa, veliko stvari se ublaži, veliko odpravi itd., saj so stopala človekov zemljevid, skozenj se reflektirajo organi in organski sistemi." Že v času službe je mnogokrat uporabila to vrsto znanja, v pokoju pa bo to dejavnost opravljala še v večji meri. "Takšna sem, da rada pomagam ljudem, in refleksoterapija je priporočljiva tako preventivno kot kurativno. Sicer pa si bom vzela čas za branje, vrt in seveda vnuke, ki me vsakič znova razveselijo."

Fotografija in besedilo: Nadja Prosen Verbič

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!