Zimske olimpijske igre so vrhunec športnih sanj vsakega športnika. Dnevi, ko se leta trdega dela, discipline in vztrajnosti združijo v nekaj nepozabnih nastopov. Kar štiri leta že mineva od Zimskih olimpijskih igrah 2022 v Pekingu, kjer je Slovenija doživela enega najlepših trenutkov svoje športne zgodovine. Poleg tega so bile to najpomembnejše olimpijske igre za našo občino, saj je občanka Urša Križna, rojena Bogataj, Sloveniji priskočila kar dve zlati olimpijski medalji.

V teh štirih letih se je veliko spremenilo. Lani je uradno končala svojo kariero, sedaj pa se posveča predvsem družini, prijateljem in učenju mladih skakalk. Kako se spominja vrhunca kariere, olimpijskih iger in kaj počne danes, razkriva v pogovoru.

Kako se danes spominjaš uspeha izpred štirih let, zadnjih olimpijskih iger? - Vse od olimpijskih iger, podelitev in nato še slavnostni sprejem v Polhovem Gradcu.
Celo dogajanje imam v zelo lepem spominu, čeprav sem bila tisti teden na OI tako živčna, da se vsega dogajanja tam sploh ne spomnim najbolje in imam kar nekaj lukenj v spominu. Cel teden mi je bilo od stresa slabo in sem slabo spala, je bilo pa zagotovo na tekmi kot bi živela svoje sanje. Vedela sem, da so moji skoki na dovolj visokem nivoju, in če bo, bo zdaj ali nikoli. Ampak sem tip človeka, ki se noče veseliti prehitro in iz lastnih izkušenj vem kako hitro se stvari lahko zalomijo. Tako je bila edina stvar, ki mi je ostala, da sem lahko vplivala nanjo, moja koncentracija na skok in skok. Mislim, da sem skozi leta vzpostavila dobro pripravo na skok, kateri sem na OI samo sledila, čeprav so živci delali še veliko bolj. Tudi podelitev je bila nekaj posebnega, čeprav nisem z glavo še ravno dojemala.  Potem pa še tak veličasten sprejem v Polhovem Gradcu na igrišču, ki me je zelo presenetil. Res je bilo neverjetno vse skupaj, in videti toliko ljudi ki te/nas skakalke podpira je neverjetno. Sploh pa, ko je to tvoj domači kraj, je res čustveno. 

Kako ste z ekipo po podelitvi takrat preživeli preostanek dneva? - Kakšna zabava ali počitek in priprava na naslednjo tekmo? 
Takrat smo se vrnili zelo pozno v stanovanjski blok, ker sva imeli z Niko še doping kontrolo, ki je trajala zelo dolgo. Tako nam je pozno zvečer OKS pripravil nahitro interni sprejem. Druženja tako ali tako niso bila dovoljena zaradi Covida in smo se vsi striktno držali teh pravil. Ker pa sva bili z Niko cimri in obe zadovoljni s tekmo, obe z medaljo, se nama v sobi ni bilo treba držati nazaj, tako, da sva se lahko res sprostili. Je res šla ena noč v nič, ampak pod takim adrenalinom itak ne moreš spat. Poklicali sva tudi svoje domače. Ko pa sva se zjutraj ravno odpravljali spat, je na vrata potrkala spet nova doping kontrola. Nato je sledila nova priprava na mešano ekipno tekmo.

Katero prizorišče v tvoji karieri ti je bilo najbolj pri srcu in zakaj? 
Najljubša skakalnica mi je skakalnica v Kranju. Tam smo poleg Planice največ trenirali. Predvsem občutek v zraku mi je tam zelo všeč. Vedno se mi je tam zdel drugačen zrak kot v Planici, verjetno malo tudi zaradi nižje nadmorske višine, predvsem pa zaradi profila skakalnice, ki je drugačna. Všeč mi je predvsem za to, ker se da zelo daleč skočiti in po nizkem lepo pristati. Res mi je všeč tista parabola leta. 

Se spominjaš kakšne anekdote iz svoje tekmovalne kariere? 
Bilo jih je kar veliko. Enkrat smo pomočniku trenerja napolnile potovalko s kamni in jih je doma v torbi našla šele njegova žena. Potem pa nam je te kamne drugič ko smo šle v gostilno jest, na krožnikih prinesel natkar. Enkrat pa se je ena od kolegic zmenila na letališču na chekingu, da ga naj celega pregledajo, češ da so našli nekaj prepovedanega v njegovi torbi, me pa smo se skrile za novoletno jelko in opazovale kako so ga odpeljali v poseben prostor in pregledali. 

Kje imaš danes shranjene svoje medalje in kaj ti pomenijo? 
Imam jih v škatli. Nimam še izdelane vitrine, je pa namen da bodo nekoč v vitrini z ostalimi pokali. Pomenijo mi veliko, kot nagrada za ves trud.

Kaj počneš danes, po zaključku skakalne kariere? - s čim se ukvarjaš in kako so skoki ostali v tvojem vsakdanu? 
Trenutno sem sicer še na porodniškem dopustu. Se pa kmalu vrnem nazaj na delo. Sem ena od trenerjev mladih smučarskih skakalk v državnem panožnem centru v Kranju.

Pogled naprej - kaj si želiš v prihodnje - kaj so tvoje želje/osebni cilji za prihodnost in kaj si želiš za prihodnost smučarskih skokov? 
Na prvem mestu mi je družina. Si pa poleg tega želim, da bi znala pomagati mladim skakalkam in z njimi deliti svoje izkušnje. Za prihodnost ženskih skokov si želim, da bi še naprej napredovali v tej smeri, in da bi se razlike med spoloma zmanjševale. V vseh letih je bil narejen že velik napredek, prostora za napredovanje pa je še veliko.

Manca Dolinar
Foto: U.K., Godba DPG