Z začetkom novega leta bomo mesečno začeli spoznavati lokalne pridelovalce občine. Pri po vrsti se nam bo predstavila hribovska kmetija Pr' Zakoritarju iz Črnega Vrha.

Na hribovski kmetiji Pr’ Zakoritarju na Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem na nadmorski višini 800 metrov živi in ustvarja petčlanska družina, ki z veliko predanostjo ohranja tradicijo kmetovanja v sožitju z naravo. Družino sestavljajo oče Franc, mama Sonja, sinova Janez in Lenart ter babica Slavka. Na 42 hektarjev veliki kmetiji, kjer skoraj 14 hektarjev predstavljajo travniki in njive, ki jih večinoma obdelujejo ročno, se ukvarjajo s pridelavo in predelavo kravjega mleka ter sezonske zelenjave. Ob tem skrbijo tudi za krave, kokoši in čebelnjak, kjer pridelujejo domač med, jeseni pa strankam ponudijo tudi marone iz lastnega nasada.

Kdaj ste začeli z dejavnostjo in kaj vas je spodbudilo k začetku?
S kmetijstvom smo se začeli bolj resno ukvarjati leta 2008, ko je na trgu dela prevladala kriza za zaslužek. Ob takrat treh majhnih otrocih sva se s Sonjo odločila, da oživiva kmetijo in takrat je po dolgem času spet prišla v hlev prva krava. Leta 2013 sem po prigovarjanju brata naredil NPK za sirarja v Biotehničnem centru Naklo in se začel ukvarjati s predelavo mleka. Z najstarejšo hčerko Katarino sva se julija 2013 prvič podal na tržnico Dobrote Blagajeve dežele na Viču v Ljubljani in prvi stik s prodajo ni bil lahek.

Kaj pridelujete in kje lahko kupci dobijo vaše izdelke?
Od leta 2013 naprej smo prisotni na tržnici Dobrote Blagajeve dežele na Viču v Ljubljani, od oktobra leta 2023, pa tudi na tržnici Dobrova. Jeseni 2025 smo se odločili za dostavo naših izdelkov vsako sredo kupcem na dom v smeri od naše kmetije na Črnem Vrhu v Ljubljano. Poudarek je na mlečnih izdelkih (jogurti – navadni in 6 sadnih okusov, kremni), maslo, kisla smetana, skuta (domača in albuminska), mladi sir, sir za žar, poltrdi sir, ki smo ga poimenovali Dolomit, ter še staran sir. Na naših njivah so v večjih količinah posajen krompir sora, ptujska čebula, česen ter še ostala sezonska zelenjava, za katero pa je največ zadolžena hči Katarina, ki kljub majhnima otrokoma in manjši kmetiji najde čas, da nam pomaga in svetuje pri boljši pridelavi zelenjave. Zelenjavo vložimo (vložena paprika, vložena rdeča pesa, vložene kumarice …).  V prostem času nabiramo različne vrste čajev, ki jih posušimo za čaje in iz zelišč naredimo različne sirupe.

Kako se povezujete z lokalnim okoljem, kje ste aktivni in od kod vas ljudje lahko poznajo?
V naših začetkih smo se predstavili na Miklavževem sejmu v Polhovem Gradcu, otrokom iz podružnične šole Črni Vrh nad Polhovim Gradcem smo predstavili, kako se naredi sadni jogurt. Sedaj pa smo s predstavitvijo prisotni na FB Sirarstvo Sečnik, tam nas kupci lahko tudi najdejo.

Zakaj radi opravljate svoje delo?
Naše delo je ekipno in ker vsi sodelujemo, nam ni težko pri opravljanju kmetijskih del. Kot primer: Ob sajenju čebulčka in pobiranju krompirja nam na pomoč priskočijo sorodniki, saj je pri tem veliko ročnega dela. Svoje delo radi opravljamo, ker delo opravljamo z ljubeznijo, delo si sami razporedimo. In ko iz semena uspešno po naravni poti (brez umetnih gnojil in FFS) pridelamo zelenjavo. In iz mleka naših krav okusne mlečne izdelke. Ko nam to uspe in dobimo potrdilo od naših strank, da so z izdelki zadovoljni, nam to da veselje in zagon, da še naprej z veseljem opravljamo svoje delo.

S katerimi izzivi se najpogosteje srečujete pri svojem delu?
Največji izziv pri našem delu je birokracija, ki je je čedalje več. Izziv je tudi vreme, saj smo odvisni od njega tako pri košnji in spravilu sena kakor pri pridelovanju zelenjave. Ko se od spomladi trudiš in skrbiš za zelenjavo, pa se npr. avgusta nad nebo spravijo črni oblaki, je težko gledati, kako si lahko ob toči v nekaj minutah ob pridelek. Izziv je tudi obdelovati strme travnike, ki jih kljub gorskemu traktorju in veliki pomoči veliko pokosimo še z gorsko kosilnico, kar posledično prinaša ročno obračanje in grabljenje do poti.  

Katero obdobje je bilo za vas najtežje in kaj je bil vaš največji uspeh?
Najtežje pri vsem tem je, da ko zboliš, moraš še vedno poskrbeti za živali. Saj kmet nima bolniške, dopusta in praznikov, če ne najde nekoga, da bo namesto njega opravil njegovo delo. Za živali je treba poskrbeti vsako jutri in vsak večer ne glede na to, kateri dan v letu je. Najtežje obdobje na naši kmetiji je bila hujša bolezen v naši družini in smo bili brez dveh oseb za delo. In ko se kdo težje poškoduje in ne more opravljati dela na kmetiji dlje časa. Ob takih trenutkih trpi cela družina, delo pa je treba še vedno opraviti. Težko je tudi, saj se stroški, kot so elektrika, voda, gorivo, koruza dražijo. Podražila se je tudi embalaža, ki jo potrebujemo da lahko naše izdelke zapakiramo. Ko je prišla korona, smo se s svojimi rednimi strankami dogovorili, da jim naše izdelke dostavljamo na dom brez kontakta, za kar so nam bile stranke zelo hvaležne.

Kakšni so vaši cilji za prihodnja leta? 
V prihodnosti si želimo zgraditi nov hlev in povečati število živali v hlevu, saj se je povpraševanje po naših mlečnih izdelkih povečalo.

Kaj si želite za prihodnost dejavnosti?
Za kmetijstvo v prihodnosti si želimo, da bi nas pustili delati v sožitju z naravo in ne tako kot sprejemajo zakone, kako in kje naj pridelujemo zelenjavo in kdaj lahko kosimo ali pasemo naše živali. Kmetovanje na hribovskih kmetijah se razlikuje od ravninskih kmetij. Tukaj se košnja in pridelovanje zelenjave začne kasneje in konča prej kot v dolini.

Če imate predlog ali idejo za katerega od lokalnih pridelovalcev iz naše občine, ki bi si zaslužil predstavitve v Našem časopisu, vas vabim, da mi pišete na elektronski naslov: manci.dolinar@gmail.com

Manca Dolinar

Foto: F. S.