V sredo, 25. februarja, je v Kulturnem domu Ivana Cankarja v Šentjoštu nad Horjulom potekala okrogla miza z naslovom Kdo bo nahranil Slovenijo?. Dogodek, posvečen izzivom in priložnostim slovenskega kmetijstva ter vprašanju prehranske samooskrbe, je v dvorano privabil številne kmete in druge obiskovalce iz domače občine in sosednje občine Horjul. Večer se je začel slovesno z nastopom Mešanega pevskega zbora Šentjošt, ki je zapel Zdravljico. Po uvodnem nagovoru je zbor zapel še eno iz zakladnice lepih slovenskih pesmi. Dogodek je moderirala Nadja Prosen Verbič. Na okrogli mizi so sodelovali Irena Orešnik, predsednica Združenja hribovskih in gorskih kmetov Slovenije, agronomka, kmetica, izkušena sirarka in domačinka; Janez Stanovnik, predsednik Kmetijske zadruge Dolomiti–Dobrova, domačin; Janez Beja, podpredsednik Združenja hribovskih in gorskih kmetov Slovenije in predsednik Kmečke zveze NSi; ter Romana Toplek, podpredsednica kmetijske organizacije in kmetica, ki se je iz mestnega okolja preselila na podeželje in se danes aktivno ukvarja s kmetijstvom ter razvojem samooskrbnih praks.

Izzivi samooskrbe
Razprava je potekala pod osrednjim vprašanjem, ali je Slovenija sposobna nahraniti samo sebe. Irena Orešnik je poudarila, da ima država na številnih področjih, zlasti v živinoreji, dobre pogoje za samooskrbo, vendar ta v zadnjih letih kljub temu upada. Opozorila je na vpliv evropskih politik, težke pogoje za male kmetije in pomanjkanje mladih prevzemnikov. Izpostavila je, da brez mladih kmetov ni prihodnosti kmetijstva. Kot prav, je na slovenskih trgovinskih policah kar velik delež uvoženih živil, kar predstavlja resen izziv za domače pridelovalce. Kupci so pogosto cenovno občutljivi in posegajo po cenejših izdelkih, čeprav so domači proizvodi pridelani po višjih standardih kakovosti. 
Dotaknili so se tudi mednarodnih trgovinskih sporazumov, ki vplivajo na evropski trg, ter poudarili, da bodo države z nižjo stopnjo samooskrbe, med njimi tudi Slovenija, te spremembe občutile še izraziteje. 
Romana Toplek je poudarila, da je Slovenija na nekaterih področjih delno samooskrbna, močna predvsem pri mesu, mleku in jajcih, medtem ko so druga področja šibkejša. Predstavila je tudi načrte za izvedbo delavnic samooskrbe, s katerimi želi povezovati kmetijstvo, turizem in izobraževanje. Na svoji kmetiji namreč razvija praktične primere dobrih praks: od vzgoje mikrozelenja do sodobnih pristopov v reji perutnine ter želi ljudem približati pomen lokalne pridelave.
Janez Stanovnik je predstavil delovanje Kmetijske zadruge Dolomiti–Dobrova, ki že več kot tri desetletja povezuje lokalne pridelovalce. Poudaril je pomen povezovanja z drugimi zadrugami ter potrebo po večji ponudbi domačih izdelkov. Izpostavil je tudi željo po odprtju trgovine z lokalnimi pridelki na Dobrovi, ki bi bila dostopna širši okolici, predvsem tudi Ljubljani.
Janez Beja je poudaril, da je bilo kmetijstvo predolgo zapostavljeno. Po njegovem mnenju je treba kmetu zagotoviti dostojno mesto v družbi ter pošteno plačilo za njegovo delo. Opozoril je tudi na višje stroške pridelave na hribovskih kmetijah in potrebo po boljšem razumevanju realnih razmer na terenu.

Mladi in birokracija 
Pomemben del razprave je bil namenjen mladim prevzemnikom. Orešnikova je poudarila prizadevanja združenja, v katerem deluje, za zmanjšanje birokracije ter za sistemske spodbude mladim, med drugim tudi na področju socialnih prispevkov. Poleg tega si današnja generacija želi boljše ravnovesje med delom in prostim časom, zato je treba razmišljati o sodobnejših pristopih in tehnoloških rešitvah, ki zmanjšujejo fizično obremenitev. 
Romana Toplek je dodala, da mladi potrebujejo tako svobodo kot podporo ter možnosti za razvoj dopolnilnih dejavnosti. Izpostavila je pomen znanja, izobraževanja in povezovanja, saj brez tega kmetije težko obstanejo na trgu. Poleg tega se mladi pogosto soočajo z visokimi začetnimi stroški, težavami pri pridobivanju zemljišč in pomanjkanjem prodajnih poti. Predstavila je tudi pomen izobraževanja in delavnic samooskrbe, ki jih načrtujejo v prihodnje in bodo temeljile na praktičnih primerih dobre prakse. 
Poleg tega je bilo poudarjeno, da je potrebno za dober glas kmetijstva začeti že ob rojstvu otroka. Nato pa v vrtcih in šolah otroke učiti in jih spoznati s poklicem kmeta in jih nad delom navdušit ter jim kmetijstvo predstavit kot nekaj pozitivnega.

Povezovanje 
Poleg mladih so se dotaknili tudi teme povezovanja, ki je ena najbolj pomembnih na našem področju. Na Goričkem in Koroškem, kot pravijo, so že izvedene dobre prakse sodelovanja kmetij s ponudbo domačih gajbic z različnimi pridelki in izdelki. Pomembno je tudi povezovanje kmetov in kmetijske zadruge, saj zadruge večini kmetov pomagajo pri prodaji mleka in drugih pridelkov, medtem ko je malo kmetij, ki imajo direktne prodajne kanale. Kmetijska zadruga Dolomiti-Dobrova se povezuje predvsem z loško zadrugo in še nekaterimi drugimi zadrugami, med njimi Žiri, Ig in Domžale. 
Razpravljali so tudi o tem, kako domače pridelke približati vrtcem in šolam, kjer pogosto prevladajo cenovno ugodnejše, a uvožene alternative. Strinjali so se, da bo za večjo prisotnost slovenske hrane v javnih kuhinjah potrebnega še veliko sistemskega dela in prilagoditev. Omenjeno je bilo tudi, da domača občina Dobrova-Polhov Gradec intenzivno dela na tem, da bi v šole pripeljala lokalne kmetijske pridelke domačih kmetij.

Zaključek 
V razpravi so sodelovali tudi obiskovalci, ki so med drugim spraševali o nihanju cen mleka in o možnostih večje prisotnosti lokalnih izdelkov v trgovinah in javnih ustanovah. Govorniki so se strinjali, da je ključno sodelovanje med kmeti, zadrugami in državo ter večja podpora domači hrani.

Dogodka so se udeležili tudi predstavniki lokalne skupnosti in političnega prostora. Večer se je zaključil z mislijo, da prihodnost slovenskega kmetijstva temelji na povezovanju, spoštovanju kmeta in ustvarjanju pogojev, v katerih bodo mladi videli prihodnost na domači zemlji. Program se je sklenil s pesmijo MePZ Šentjošt in druženjem ob neformalnem pogovoru.

Manca Dolinar