V rojstni hiši Ignacija Borštnika v Cerkljah na Gorenjskem je Dane Novak, skrbnik Borštnikove domačije, v nedeljo, 2. novembra, na dan vernih duš v sedmih letih  četrtič ponovil star običaj peke prešc, ki je na Gorenjskem zamrl pred okoli 56 leti in se ga spominjajo le redki.

Ta obredni kruh je bil v bistvu namenjen dušam umrlih prednikov, ki naj bi se v tem času vračale nazaj na svoje domove. Da je bil običaj nekdaj razširjen po slovenskem prostoru, nam pove tudi dejstvo, da je prešce v svojih delih večkrat omenjal pisatelj Ivan Cankar, ta običaj pa je opisoval tudi France Bevk.

Običaj je zaznamoval čase, ko so gorenjske gospodinje pred praznikom vseh svetih, to je pred 1. novembrom, poleg kruha napekle tudi veliko hlebčkov, imenovanih prešce. Veljalo je nenapisano pravilo, da je treba vse napečene prešce razdeliti med ljudi, drugače bi se prihodnje leto pridelkom na polju slabo godilo. Danes so prešce že skoraj pozabljene, a v spomin mrtvim in kot opomin minljivosti življenja še danes na vse svete prižigamo lučke. In če plamen sveče gori mirno in pokonci, je duša že v nebesih, če pa nemirno plapola, se še pokori v vicah.

Testo je zamesil v 120 let stari mentrgi

Testo je zamesil v več kot 120 let stari mentrgi, tako da je bilo zanimivo opazovati postopek, ko so prešce nastajale po starem, bi lahko rekli. Tokrat je za peko prešc uporabil belo  in delno tudi črno moko, ljudje pa so uporabljali  tudi koruzno in  ajdovo moko.  Pri pripravi moke, ki jo je bilo potrebno presejati, je sodelovala tudi  Nadja Žura.

Preden so šle prešce v peč, je testo počivalo najprej v mentrgi, potem pa še v modelčkih oziroma značilnih vzhajalnih košaricah, sicer namenjenih za pripravo kruha. V peč so nato dali 28 prešc, ki so se v slabi uri lepo zapekle.  Vse  spečene prešce je nato Dane  podaril  obiskovalcem domačije, ki so  na Borštnikovi domačiji spremljali priprave in peko prešc,  ki so prišli v Cerklje iz različnih  gorenjskih krajev in tudi iz Ljubljane.  Med obiskovalci so bili tudi zakonca Bajt iz Stražišča pri Kranju,  zakonca Bandelj iz Dupelj, zakonca Jesenovec,  Majda Dežman iz Lahovč in drugi.   Vidko in Nadja Žura z Zgornjega Brnika pa sta dodala, da sta v njihovi vasi pred več kot petinštiridesetimi leti pekli prešce Urhova mama in Kropivnikova Micka. »Žal pa danes taki in podobni običaji tonejo v pozabo.  Raje, kot da bi ohranjali stare običaje, prevzemamo nove, ki nam jih ob večini praznikov vsiljuje sodobna zahodna potrošniška miselnost. A s tem se izgublja tudi narodova zavest,« je bil kritičen Dane Novak. 

Nekateri starejši se še spominjajo, da so prešce dajali revežem in otrokom v zameno za to, da so molili za duše rajnih, ki še trpijo v vicah. Marsikateri revni družini so prešce, zbrane ob tem prazniku, pomagale preživeti zimo. Kot še pravi Dane Novak: » Bilo je še ne nedolgo nazaj, v času moje mladosti, predvsem na kmetih povsem drugače, kjer se je kruh  pekel v vsaki kmečki hiši v krušni peči enkrat tedensko. S kruhom se je delalo in ravnalo spoštljivo. Kdor kruh deli, se mu v rokah množi, pa pravi star pregovor. 

Ko  je Danetu pri  dobrih sedemnajstih letih resno zbolela njegova mama, je hočeš nočeš peko prevzel Dane.  Še največja umetnost peke kruha v peči je bila pravilna  in na pravo temperaturo ogreta peč in uskladitev, da je kruh pravilno vzhajan, ko je ogenj v peči pogorel in je peč pripravljena na vsajanje hlebov.«

Pomembna je veščina kurjenja in temperatura  krušne peči

Zelo nas je pritegnila tudi veščina kurjenja krušne peči. Veliko vlogo ima pri tem prava temperatura, kar je pogojeno z izkušnjami posameznika, smo hitro ugotovili. Novak je poudaril, da je pomembna že sama velikost butare, ki jo uporabiš za kurjenje, in da so za peko kruha najboljše tiste, narejene iz listavcev. Tokrat je bila v peči gabrova. »Ko dobimo žerjavico, jo razprostremo po dnu peči, ko ta neha žareti, jo umaknemo k vhodu, potem pa, kot so rekli nekoč, vsadimo kruh«. Tik preden so šle prešce v peč, je vsako premazal še s projo in večkrat zarezal v vrh hlebčka.

Kot še pravi Dane Novak: » Bilo je še ne nedolgo nazaj, v času moje mladosti, predvsem na kmetih povsem drugače. Kruh se je pekel v vsaki kmečki hiši v krušni peči enkrat tedensko. S kruhom se je delalo in ravnalo spoštljivo.

Običaj peke prešc je zamrl po drugi svetovni vojni.

»Spomnimo se ga še iz pripovedovanja staršev in starih staršev. Ko sem bil majhen, je moja mama vedno spekla še prešce. To je bila hrana za duše prednikov okoli vseh svetih in vernih duš. Duše tega kruha seveda niso pojedle, so ga pa zato otroci iz revnejših družin. 'Gremo prešce brat,' so rekli včasih. Trkali so na vrata in gospodinja jim jih je dala,« je pojasnil Novak,  Prešce pa so »brali« pri bogatih kmetih.

Morda so do danes lokalni okus prešc ponekod tudi nadgradili. Novak je še pomislil,  da mogoče prešce res niso značilnost Cerkelj, njegova mama, ki je bila iz Besniške doline, iz naselja Njivice, pa je običaj poznala. Poznali so ga tudi na Škofjeloškem in Tolminskem, je še omenil.

Besedilo in foto Janez Kuhar, Cerklje, 2.11.2025