Prav veselili smo se te poti. Vreme je bilo kot naročeno, pozno poletno, ne prevroče in nebo brez oblakov. Razgledi čudoviti. Ko prispemo na Vršič nas takoj pozdravijo ovce. Zavijemo na pot proti Slemenu. Na prevalu se usmerimo po melišču pod vznožje Mojstrovke, kjer je začetek Hanzove poti. Začrtana in narejena je bila leta 1928, v času ko je čez Vršič potekala državna meja, pa smo si vrli Slovenci zgradili pot, čeprav težko,  po svoji zemlji. Od tu naprej brez čelad ne gre več. Za ogrevanje smo se morali takoj spopast s klini. Ker je pot strma, hitro pridobivamo na višini in kmalu pridemo do jeklenic, ki nas spremljajo vse do mesta, kjer se nam pridruži pot s Šitne glave. Do tu je pot precej zračna, vodi po izpostavljenih policah in grapah strmo navzgor. Je dobro zavarovana in zelo lepo označena. Od tu dalje zahteva več prostega lažjega plezanja in  markacije so zelo obledele. Kljub temu ne povzroča večjih težav, saj je vrh vedno viden nad nami. Ko se približamo grebenu se odpre lep pogled na Jalovec in Mangart. Na vrhu smo eni izmed mnogih obiskovalcev, ki so v tem nedeljskem čudovitem dnevu osvojili 2332 m visoko Malo Mojstrovko. Smo bili zelo zadovoljni. Vzeli smo si čas zase, za občudovanje narave, za fotkanja. Pot navzdol je bila po šodrastih skalah, ki so zahtevale veliko previdnost. Ni dopuščala hitenja, temveč čvrst korak. Počasi smo prišli do grape, se še zadnjič ozrli po vrhu in Primorski, ter se po grušču spustili do melišča. Si nismo hoteli preveč umazati čevljev in se spustiti direktno po njem.  Prečili smo ga po zgornjem robu in se v nadaljevanju čez macesnov gozd spustili na Vršič.

Čudovita, težka pot je bila premagana. Ko imaš srečo z vremenom in si v dobri planinski družbi, ko te lepota gora navdihuje, ko varno prispeš v dolino in k svojim najdražjim, ko se zaveš stvarstva in svoje majhnosti lahko uživaš. Pojdite z nami, ne bo vam žal.

Marijan Božeglav