Standarden začetek, zjutraj na Planini Podvežak. Lepo vreme, dobra družba in obilo planinskega cvetja so nas kar nosili po poti proti vznožju gore. Plan poti so nam vodniki sproti prilagajali. Ko smo prišli do razcepa za Veliki vrh, smo se odločili da gremo osvojit najprej Ojstrico. Vedno bližje so bili vrhovi. Na Sedelcu, robu Korošice se nam prikaže žalosten prizor na pogorišče Kocbekovega doma. Pol skupine tu nadaljuje na vrh, druga polovica se usmeri proti pogorišču. Počasi grizemo navzgor. Lepa travna pot nas vodi mimo Male Ojstrice. Počasi se spopademo s strmejšim, krušljivim delom, si pomagamo s klini. Na srečo v nadaljevanju skala nudi dobre naravne oprimke. Premagamo še škrbino in že smo, ne samo mi, na vrhu gore. Zelo lepi razgledi so bili na najvišje vrhove KSA, ki smo jih pred kratkim osvajali. Zelo prijetno je bilo na vrhu, pa se nam kar ni dalo  dol. Spust je bil zahtevnejši. Velika previdnost je potrebna, da kje na pesku ne spodrsne. Počitek pri »koči« - kontejnerjih na Korošici se nam je prilegel. Prva skupina nas ni počakala in so sami odšli na Veliki vrh. Vreme se je z veliko naglico spreminjalo na sivo, tako da smo jo mi ubrali kar na izhodišče. Bomo drugič nadoknadili, hribi počakajo.

Bili smo vsi zadovoljni. Lepa narava in dobra družba.

Marijan Božeglav