V bistvu za obisk tako oddaljene gore s središča Barja, vožnja traja več, kot sam pohod. S hojo smo začeli na Jakobah. Najprej smo se odpravili do Doma na Peci. Za ogrevanje je poskrbela začetna strmina, za ohlajanje pot skozi gozd. Ker vročine nekako ni bilo, se niti nismo ustavili pri domu, temveč smo kar nadaljevali. Z višino se vreme ni spreminjalo, neki nizki oblaki so nagajali, tako da ni bilo kaj dosti videti, razen poti in bližnje okolice. Volje nam ni vzelo pa smo počasi zrinili do vrha. Tako so razmišljali tudi drugi, saj nas je bilo na vrhu veliko. Glavni vrh pogorja Pece, imenovan Kordeževa glava, je mejni vrh. Slovenci pa Peco poznamo predvsem zaradi pripovedke o kralju Matjažu in njegovi votlini na slovenski strani gore. Prav dolgo na vrhu gore nismo ostali. Vračali smo se po isti poti. Na proti nam je prišlo kar nekaj družin z otroki, saj je gora zaradi enostavnega dostopa in lepih razgledov, če vreme dopušča, primerna tudi za male otroke. 

Na poti proti domu smo se ustavili še pri, na žalost zaprti, koči na Pikovem nad Podpeco, ob kateri se nahaja lepa cerkvica sv. Helene,  zavetnica rudnikov.

Lepi in oddaljeni so ti kraji.

Marijan Božeglav