Čeprav so nas malo mikali poleti v Planici, smo se vseeno odločili za hribe, saj je od zadnjega pohoda minil že ves mesec. Peljali smo se do Idrije, si oprtali nahrbtnike in se takoj podali v strmi breg, ki nas je pripeljal do konca sankaške proge. Skupina se je že malo razvlekla, zato je bil tu takoj čas za praznjenje nahrbtnikov. Mame res znajo poskrbeti za njihovo težo. Tu smo se tudi razdelili v dve skupini, na malo hitrejše in druge, ne tako hitre. Še sreča, da je bilo z nami dosti spremljevalcev. Sam sem odšel s ta hitrimi in sem jih komaj dohajal, tako da se nam niti fotografirati ni uspelo. Še dobro, da so bili kje kakšni odcepi in smo se tam počakali. Kar prehitro je bila pred nami Koča na Hlevišah. Je tudi točka na poti Slovenske planinske poti. Znana je po dobri kuhinji in prijaznih oskrbnikih. Pod kočo imajo nova igrala, ki so jih nekateri takoj preizkusili. Ko smo se končno vsi zbrali, smo se odpravili še na sedem minut oddaljeni vrh. A glej ga zlomka – tisti, ki so do koče prispeli najhitreje, so takrat tarnali. Eden je imel celo »največji« žulj, bojda zaradi novih čevljev, tako da je do vrha prišel z vzvratno hojo. Verjetno je edini in ga bomo predlagali za vpis v Guinnessovo knjigo rekordov. Na vrhu smo se posedli po travi, si ogledovali okolico in zopet praznili nahrbtnike. Potem pa dol, do koče, na še malo daljši počitek in po drugi poti do avtobusa.

Lepo je bilo.

Marijan Božeglav