Premagovanje višinske razlike čez 1550 m je od nas zahtevala dokaj zgoden štart iz doline pri spodnji postaji tovorne žičnice za Kokrsko sedlo. Zavijemo na neoznačeno stezo v gozdu, kjer se počasi ogrevamo. Kmalu se pot začne strmeje vzpenjati, preplezati moramo par podrtih dreves, ko pridemo pod ostenje Kogla. Usmerimo se stran od njega proti travnemu pobočju in se vzpenjamo ob  suhi  strugi hudournika. Vseskozi lepo sledljiva pot nas pripelje do skoraj navpičnega prehoda, lepo zavarovanega z jeklenico in klini. Pred vstopom prvič pospravimo palice si na glave namestimo čelade. Ko po vseh štirih izplezamo iz žleba nas na vrhu pozdravi klopca. Čas za postanek in okrepčilo. Gamsov skret je tako premagan. V nadaljevanju pot ni več tako strma. Iz zelene počasi  postaja vedno bolj sivo bela. Pripelje nas na markirano pot, kateri sledimo proti bivaku pod Grintovcem, ki pa je z naše poti. Naša pot nas pelje proti Skuti. Razbrzdan kraški svet poln »šodra« in kamnitih razpok. Počasi in previdno prečimo melišče in preplezamo krajšo precej strmo steno. Na vrhu se usmerimo proti Dolgem hrbtu, drugi krak nadaljuje proti Skuti. Tu je šele začetek najnevarnejšega dela poti. Iz nahrbtnikov potegnemo samovarovalne pasove in si zopet nadenemo čelade. Takoj nas je čakal skok in to navzdol. Po zavarovani navpični steni se spustimo v škrbino, potem pa večkrat gor in dol. Hrbet je dolg, precej zračen. Iz njega se lahko opazuje tako Kamniško kot Jezersko stran, z najvišjo steno v KSA.  Tu ni kaj hiteti, vsak korak je moral biti premišljen. Po šestih urah prispemo na vrh. Sami smo, po vpisih sodeč tudi edini ta dan na vrhu, na 2473 metrskem Dolgem hrbtu. Ne čisto sami, obiščejo nas kavke in žicajo za hrano. Nagrajeni smo s prelepimi razgledi. Izstopata Štruca in Skuta, Grintovec se skriva v megli. Ker to ni bil najboljši znak, smo jo kar hitro popihali dol. Nadaljevali smo prečenje in se spustili na Mlinarsko sedlo. Od tu naprej ni bilo več nevarnejših delov, le malo vleklo se je. Ko smo prišli do Bivaka, smo si ga ogledali še od znotraj. Lep, funkcionalen in za čuda prazen. Očitno je res že konec počitnic. Od tu se počasi spuščamo pod ostenjem Grintovca proti Kokrskem sedlu, za posladek se dvignemo (pot je tako speljana) do Malih vratec od koder pod nami že zagledamo Cojzovo kočo, kjer je bilo potrebno pozdraviti oskrbnike. Nato je sledil spust v dolino. Po dvanajstih urah smo pri avtu.

Bila je zelo naporna pot, posebno navzgor. A smo imeli srečo z vremenom, ni bilo prevroče in dež se nas je usmilil. Izredno razgibana, malo obiskana pot s prečudovitimi razgledi.  Hoja po grebenu s kar kilometrom zraka. Zmogli smo jo v dobri družbi ter varno in srečni prispeli v dolino.

Marijan Božeglav